STRADAWETO NA SVETITE MA^ENI^KI VERA, NADE@ I QUBOV i nivnata majka SOFIJA

Za vreme na caruvaweto na zliot rimski car Adrijan1 vo Rim `ivee[e vdovica, po rod Italijanka, po ime Sofija, [to vo prevod zna~i mudrost. Taa be[e hristijanka i, spored imeto svoe, taa mudro vo verata hristijanska go pominuva[e `ivotot spored onaa mudrost koja ja fali apostol Jakov, govorej]i: A mudrosta, [to ide odozgora, e najnapred ~ista, a potoa mirna, krotka, pokorna, polna so milost i dobri plodovi (Jak. 3, 17). Ovaa mudra Sofija, dodeka `ivee[e vo ~esen brak, rodi tri ]erki na koi im stavi imiwa spored trite hristijanski dobrodeteli: prvata ja nare~e Vera, vtorata Nade`, tretata Qubov. A i [to mo`ela da rodi hristijanskata mudrost, ako ne bogougodni dobrodeteli? Naskoro po ra\aweto na tretata ]erka Sofija ostana vdovica. Kako vdovica, taa `ivee[e pobo`no ugoduvaj]i Mu na Boga so molitva, post i milostina; a svoite ]erki gi vospituva[e onaka kako [to toa mo`e mudra majka: da `iveat spored hristijanskite dobrodeteli, ~ii imiwa gi nosea.
I navistina, kolku [to decata rastea po godini, tolku rastea vo niv hristijanskite dobrodeteli. I tie dobro gi izu~ija proro~kite i apostolskite knigi, gi nau~ija poukite na nastavnicite, gri`livo se zanimavaa so ~itawe, i bea srde~ni vo molitvata i vo doma[nite raboti, pokoruvaj]i se na svetata i bogomudra majka svoja, napreduvaj]i vo se i odej]i od sila vo sila. A bidej]i bea izvonredno blagorazumni, pa u[te i neobi~no ubavi, tie nabrzo go svrtea na sebe vnimanieto na site.
Glasot za nivnata mudrost i ubavina se pronese po celiot Rim. Za niv slu[na i eparhot Antioh i posaka da gi vidi. {tom gi vide, eparhot vedna[ pozna deka tie se hristijanki; za[to tie ne ja krieja svojata vera vo Hrista, ne se kolebaa vo svojata nade` na Hrista, i ne slabea vo svojata qubov kon Hrista, tuku otvoreno pred site Go slavea Hrista Boga, gnasej]i se od bogoomrazenite idoli neznabo`e~ki.
Za se toa Antioh go izvesti carot Adrijan, i ovoj vedna[ gi isprati slugite svoi da mu gi dovedat devoj~iwata. Slugite otidoa vo ku]ata na Sofija i ja zateknaa majkata kako gi pou~uva svoite ]er]i, i i soop[tija deka carot ja vika nea so ]er]ite. A tie, ~uvstvuvaj]i zo[to carot gi vika, site zastanaa na molitva, govorej]i: Sesilen Bo`e, napravi so nas po Tvojata sveta volja i ne ostavaj ne, tuku podaj ni ja Tvojata sveta pomo[, srceto na[e da ne se ustra[i od gordiot ma~itel, da ne se prepla[ime od gor~livata smrt, ni[to da ne ne otrgne od Tebe, na[iot Bog. 
I po molitvata poklonuvaj]i se na Boga, tie site ~etiri, majkata so ]erkata, izlegoa, i dr`ej]i se za race, kako venec ispleteni, odea kaj carot, i ~esto poglednuvaj]i na nebo so vozdi[ka i tajna molitva si ja prepora~uvaa sebe pomo[ta na Onoj koj zapovedal ~ovek da ne se pla[i od onie koi go ubivaat teloto, a du[ata ne mo`at da ja ubijat (vidi Mat. 10, 28). Koga dojdoa do dvorot na carot tie se prekrstija govorej]i: Pomogni ni, Bo`e Spasitelu na[, zaradi proslavuvawe na svetoto ime Tvoe. Toga[ gi vovedoa vo dvorot, gi izvedoa pred carot koj gordo sede[e na prestolot. Otkako go zdogledaa carot tie mu oddadoa dostojna ~est, no stoeja pred nego bez nikakov strav, so svetlo lice, juna~ko srce, i na se gledaa so veseli o~i, kao da se povikani na gozba; so takva radost tie dojdoa na istjazanie za svojot Gospod.
Gledaj]i gi nivnite blagorodni, svetli i bestra[ni lica, carot zapo~na da ja ispituva majkata od kakov rod se, kako se vikaat i koja vera ja ispovedaat. A taa, mudra, odgovara[e tolku pametno, [to site prisutni se voshituvaa na nejziniot razum. Nakratko spomenuvaj]i go nivnoto poteklo i ime, Sofija zapo~na da govori za Hrista, ~ie poteklo nikoj ne mo`e da go iska`e (spor. Isa. 53, 8), no na ~ie ime treba da se pokloni sekoe koleno (spor. Fil. 2, 10). I taa otvoreno ja ispoveda[e svojata vera vo Hrista Isusa, Sinot Bo`ji, i narekuvaj]i se sebe sluginka Negova taa se fale[e so imeto Negovo. Hristijanka sum, vele[e taa, i toa e dragocenoto ime so koe se falam. Isto taka, taa izjavi deka i ]er]ite svoi gi ven~ala so Hrista, da ja so~uvaat neraspadlivata ~istota svoja za neraspadliviot Mlado`enec - Sinot Bo`ji. 
Carot, gledaj]i pred sebe mudra `ena, no ne sakaj]i toga[ da stapuva so nea vo podolg razgovori da i sudi, go odlo`i toa za drug pat. I ja isprati Sofija so ]er]ite nejzini kaj edna visokorodna `ena, po ime Paladija, pora~uvaj]i i da gi ~uva, pa tretiot den da gi dovede kaj nego na sud.
Prestojuvaj]i vo domot na Paladija i imaj]i na raspolagawe dosta vreme za pou~uvawe na svoite ]er]i, Sofija den i no] gi utvrduva[e vo verata, pou~uvaj]i gi so bogovdahoveni zborovi. I im govore[e: }er]i moi mili, sega e vreme za va[iot podvig, sega nastana denot na va[eto vnevestuvawe so Besmrtniot Mlado`enec, sega vie spored imiwata va[i poka`ete cvrsta vera, nepokolebliva nade`, i nelicemerna qubov koja nikoga[ ne prestanuva. Nastapi ~asot na veselbata va[a - so venecot na ma~eni[tvoto da se ven~ate so premiliot Mlado`enec svoj i radosno da vlezete so Nego vo presvetlite dvorovi Negovi. }er]i moi, zaradi taa ~est Hristova nemojte da go `alite mladoto telo svoe; nemojte da go `alite ubaviot cvet na mladosta svoja, zaradi Najubaviot pome\u sinovite ~ove~ki; i nemojte da taguvate deka zaradi ve~niot `ivot se li[uvate od vremenskiot `ivot. Bidej]i nebesniot qubitel va[ Isus Hristos e ve~no zdravje, neiska`liva ubavina i `ivot besmrten. I koga telata va[i Nego radi ]e bidat izma~eni do smrt, Toj ]e ve oble~e vo neraspadlivost, i ]e napravi ranite na telata va[i da zasvetlat kako yvezdi na neboto. Koga ubavinata va[a ]e bide zemena od vas preku makite Nego radi, Toj ]e ve ukrasi so nebesna ubavina, kakva [to ~ove~koto oko ne videlo. Koga vremenskiot `ivot svoj ]e go izgubite polo`uvaj]i gi du[ite svoi za svojot Gospod, toga[ Toj ]e ve nagradi so beskone~en `ivot, vo koj ]e ve proslavi za ve~ni vekovi pred Otecot Svoj nebesen i pred svetite angeli Negovi, i site nebesni sili ]e ve nare~at nevesti i ispovednici Hristovi. Vas ]e ve pofalat site prepodobni, poradi vas ]e se razveselat site mudri devojki i ]e ve primat vo svojata zaednica. Deca moi slatki! Ne davajte da ve soblaznat so soblaznite na neprijatelot: za[to carot, kako [to mi se ~ini, ]e ve zasipe so mnogu laski, ]e vi vetuva golema darovi, i ]e vi predlaga slava, bogatstvo i ~est, i seta ubavina i sladost na ovoj gnile`en i sueten svet - no vie nemojte da posakate ni[to od toa, za[to se toa kako dim is~eznuva, i kako prav se raznesuva so vetrot, i kako cvet i treva vene i se pretvora vo prav. A koga ]e gi zdogledate lutite maki, nemojte da se pla[ite, bidej]i, malku postraduvaj]i, vie ]e go pobedite neprijatelot i ]e likuvate vo ve~ni vekovi. Mu veruvam na mojot Bog Isus Hristos, deka Toj ne ]e ve ostavi vas koi za Nego stradate, za[to Toj rekol: Mo`e li `ena da go zaboravi porodot svoj, a da ne se smiluva na ~edoto od utrobata svoja? A i koga bi go zaboravila, Jas tebe nema da te zaboravam (Isa. 49, 15): Toj neotstapno ]e bide so vas vo site va[i maki, gledaj]i gi va[ite podvizi, zakrepnuvaj]i gi nemo]ite va[i i pletej]i vi nesvenliv venec na nagradi. O, ]er]i moi prekrasni! Spomnete si na makite moi koga ve ra\av; spomnete si na trudovite moi so koi ve odgleduvav; spomnete si i na zborovite moi so koi ve u~ev na strav Bo`ji, i ute[ete ja starosta na majkata svoja so va[eto dobro i juna~ko ispovedawe na Hrista! Za mene ]e bide slava i radost i ~est i veselba me\u site verni, ako se udostojam da se nare~am majka na ma~eni~ki, ako go vidam va[eto juna~ko trpewe za Hrista, va[eto smelo ispovedawe na Negovoto sveto ime, i va[ata smrt za Nego. Toga[ ]e se vozveli~a du[ata moja, i ]e se izraduva duhot moj, i ]e se potkrepi starosta moja. Toga[ i vie ]e bidete vistinski ]er]i moi, ako, poslu[uvaj]i go naukot na majkata svoja, stoite za Gospoda do krv, i umrete za Nego so radost.
Na ]er]ite, so umilenie slu[aj]i ja vakvata pouka na svojata majka, srceto im se tope[e od milina i se raduvaa vo du[ata o~ekuvaj]i go vremeto na ma~eni[tvoto, kako ven~avka. Bidej]i tie, sveti granki na svet koren, so cela du[a go sakaa toa na [to gi pou~uva[e nivnata premudra majka Sofija. Nejzinite zborovi tie gi ~uvaa vo srceto svoe, i se podgotvuvaa na podvig na ma~eni[tvo kako na slavewe, ograduvaj]i se so verata, krepej]i se so nade`ta, i rasplamtuvaj]i go vo sebe ognot na qubovta sprema Gospoda. Bodrej]i se i zacvrstuvaj]i se edna so druga, tie i vetuvaa na majkata svoja deka site nejzini du[ekorisni soveti so pomo[ na Hrista ]e gi sprovedat vo delo.
Koga dojde tretiot den, tie bea izvedeni pred neznabo`e~kiot car na sud. Smetaj]i deka devoj~iwata, bidej]i se u[te se mali, lesno ]e gi poslu[aat negovite laskavi zborovi, carot po~na vaka da im govori: Deca, gledaj]i ja va[ata ubavina i [tedej]i ja va[ata mladost, jas roditelski vi sovetuvam da se poklonite na bogovite koi vladeat so vselenata. Ako me poslu[ate i go napravite ona [to vi se nareduva, ]e ve nare~am svoi deca. }e povikam eparsi i igemoni i site moi sovetnici, pa pred niv ]e ve proglasam za svoi ]er]i, i vie od site ]e bidete po~ituvani i slaveni. A ako ne me poslu[ate i ne se pokorite na mojata naredba, toga[ na sebe ]e navle~ete mnogu zla, i na majkata svoja ]e i ja zagor~ite starosta, i samite ]e zaginete vo vremeto koga bi mo`ele osobeno da se veselite, `iveej]i vo strasti i ubavini i radosti na ovoj svet. Za[to jas so luta smrt ]e ve ubijam i, rastrgnuvaj]i gi ~lenovite va[i, ]e im gi frlam na pesovite da gi izedat, i site ]e ve gazat. Zna~i, poslu[ajte me, zaradi va[eto dobro: bidej]i jas ve sakam, i ne samo [to ne sakam da ja pogubam ubavinata va[a i da ve li[am od ovoj `ivot, tuku sakam da vi bidam tatko.
No svetite devoj~iwa mu odgovorija ednoglasno i ednodu[no: Na[ Otec e - Bog Koj `ivee na neboto. Toj se gri`i za nas i za na[iot `ivot i gi miluva du[ite na[i; nie sakame Toj da ne saka i sakame da se nare~eme Negovi vistinski deca. Poklonuvaj]i Mu se i dr`ej]i gi zapovedite Negovi, nie plukame na tvoite bogovi, a od zakanite tvoi ne se pla[ime; bidej]i nie samo toa i go sakame: da stradame i da podnesuvame gorki maki zaradi slatkiot Isus Hristos, na[iot Bog.
Otkako slu[na takov odgovor od niv, carot ja pra[a majkata nivna Sofija za nivnite imiwa i godini. Taa odgovori: Mojata prva ]erka se vika Vera, i ima dvanaeset godini; vtorata - Nade`, ima deset godini; tretata - qubov, taa ima devet godini. 
I se voshituva[e carot kako tie taka mali imaat takva hrabrost i takva pamet i se osmeluvaat da odgovaraat tolku hrabro. I po~na povtorno sekoja od niv da ja prinuduva na svoeto bezbo`ie. Obratuvaj]i i se prvo na najstarata sestra Vera toj i re~e: Prinesi `rtva na golemata bo`ica Artemida! No Vera ne saka[e. Toga[ carot naredi da ja soble~at gola i silno da ja tepaat. A ma~itelite, tepaj]i ja bez milost, i govorea: Prinesi `rtva na golemata bo`ica Artemida! No taa kako vo tu\o telo trpe[e mol~ej]i. A koga ma~itelite ni[to ne uspeaa so tepawe, carot naredi pa i gi otsekoa devoj~inskite gradi; no od ranite namesto krv pote~e mleko. I site koi go gledaa ma~eweto na sveta Vera se voshituvaa na ova ~udo i trpenie na ma~eni~kata. I kimnuvaj]i so glavite tajno go osuduvaa bezumstvoto i surovosta na carot, govorej]i: {to zgre[ilo ova prekrasno devoj~e, pa taka strada? O, te[ko na bezumstvoto na carot i na negovata yverska surovost koja ne~ove~no gi pogubuva ne samo starite lu\e tuku i malite deca!
Potoa be[e donesena `elezna re[etka i stavena na silen ogan. Koga taa se usviti kako `ar i od nea letaa iskri, toga[ na nea go polo`ija svetoto devoj~e Vera. Dva ~asa taa le`e[e na ovaa re[etka i se mole[e na svojot Gospod, i ni najmalku ne se izgore, taka [to site se voshituvaa. Potoa taa be[e frlena vo kazan poln so vrela smola i maslo koj straotno vrie[e na ogromen ogan; no i vo nego ostana nepovredena; i sedej]i vo nego kako vo ladna voda povtorno Mu pee[e na Boga.
Ne znaej]i [to u[te da pravi so nea, za da mo`e da ja odvrati od Hristovata vera, ma~itelot ja osudi na se~ewe so me~. Otkako ja slu[na ovaa presuda sveta Vera se ispolni so radost i i re~e na majkata svoja: Moli se za mene, majko moja, da go zavr[am mojot tek, i da dojdam do posakuvaniot kraj, i da go vidam miliot mi Gospod i Spasitel moj, i da se nasladam so gledaweto na Bo`estvenoto Lice Negovo. A na sestrite im re~e: Znajte, mili sestri moi, na Kogo se vetivme i na Kogo se predadovme; znajte deka sme zape~ateni so svetiot krst na na[iot Gospod za ve~na slu`ba Nemu, zatoa da trpime do kraj. Edna majka ne rodi, edna ne vospita i nau~i, zatoa sme dol`ni da primime eden ist zavr[etok, kako rodeni sestri, da imame edna volja! Jas neka vi bidam primer,i vie obete da pojdete po mene kon Mlado`enecot na[ koj ne vika pri Sebe.
Potoa sveta Vera ja izqubi svojata majka, se pregrna so sestrite i se bakna, pa otide pod me~. A majkata ni najmalku ne potaguva zaradi svojata ]erka, bidej]i qubovta kon Boga ja pobedi vo nea tagata na srceto i maj~inskata `alost zaradi decata. Nea i be[e edinstvena maka i gri`a toa: nekoja od nejzinite ]erki da ne se upla[i od makite, pa da se odre~e od svojot Gospod. I taa i govore[e na Vera: Jas, ]erko moja, te rodiv, i za tebe podnesov maki. No ti za toa mi vozvra]a[ so dobro, bidej]i umira[ za verata Hristova i ja proliva[ za Hrista krvta svoja koja si ja primila vo utrobata moja. Zna~i, odi pri Nego, srce moe milo, i obagrena od krvta svoja, kako vo skerlet oble~ena, zastani prekrasna pred o~ite na Mlado`enecot tvoj, spomni ja pred Nego bednata majka tvoja, i pomoli Mu se za sestrite svoi da gi zakrepne na takvo trpewe kakvo [to ti go poka`uva[.
Potoa na sveta Vera i be[e otse~ena ~esnata glava, i taa otide pri Glavata svoja - Hrista Boga. A majkata, pregrnuvaj]i go nejzinoto mnogustradalno telo i celivaj]i go, se raduva[e i Go slave[e Hrista Boga Koj ja primi nejzinata ]erka Vera vo Svoite nebesni dvorovi.
Toga[ ne~estiviot car ja povika pred sebe vtorata sestra Nade`da, i i re~e: Milo dete, te molam, poslu[aj go mojot sovet, bidej]i od qubov kako tatko ti sovetuvam: pokloni se na golemata Artemida, za i ti da ne zagine[ kako [to zagina tvojata postara sestra. Ti gi vide nejzinite stra[ni maki, ja gleda[e nejzinata gor~liva smrt, zatoa ne posakuvaj taka isto da postrada[. Veruvaj mi, ~edo, ja `alam tvojata mladost; i ako se pokori[ na mojata naredba, jas ]e te proglasam za svoja ]erka. Sveta Nade`da odgovori: Care, zar jas ne sum sestra na onaa koja ja ubi? Zar ne sum od ista majka rodena? Zar ne sum od isto mleko doena? Zar ne sum primila isto kr[tevawe kako i mojata sveta sestra? Jas zaedno so nea rastev, i od isti knigi majka ni ne nau~i da Go znaeme Boga i na[iot Gospod Isus Hristos, i da veruvame vo Nego, i Nemu edinstveno da mu se poklonuvame. Zatoa ne nadevaj se, care, deka jas bi mo`ela da mislam i da posakuvam ne[to drugo od mojata sestra Vera; ne, jas sakam da odam po nejziniot pat. Nemoj da odlo`uva[ trudej]i se so mnogu zborovi da me odvrati[; podobro premini vedna[ na rabotata, pa ]e uvidi[ deka sum ednodu[na so sestrata koja otide pred mene.
Na vakviot odgovor carot ja predade na ma~ewe. Otkako ja soblekoa gola, kako i Vera, slugite carevi dolgo ja tepaa bez milost, dodeka ne se umorija. Me\utoa, taa mol~e[e kako da ne ~uvstvuva nikakov bol, i samo gleda[e vo svojata majka bla`enata Sofija koja tamu stoe[e, juna~ki nabquduvaj]i go stradaweto na svojata ]erka i usrdno molej]i Go Boga da i podari silno trpewe. Potoa po naredba na bezzakoniot car sveta Nade`da be[e frlena vo ogan, vo koj, kako Trite Sveti Mom~iwa, stoej]i nesogorliva Go slave[e Boga. Potoa taa be[e obesena i stru`ena so `elezni nokti: par~iwa i otpa\aa od teloto i krv so potoci se lee[e, a od nejzinite rani izleguva[e nekoj prekrasen miris, i liceto radosno i se nasmevnuva[e i svetle[e so blagodatta na Svetiot Duh. I mu se potsmeva[e sveta Nade`da na ma~itelot [to ne e vo sostojba da pobedi edno malo devoj~e. Hristos e moja pomo[, govore[e taa, i jas ne samo [to ne se pla[am od makite, tuku gi posakuvam kako sladosti rajski, bidej]i makite za Hrista mi se slatki. A tebe, ma~itelu, te o~ekuvaat beskone~ni maki vo ogneniot pekol zaedno so \avolite, koi ti gi smeta[ za bogovi.
Ovie zborovi u[te pove]e go razlutija ma~itelot, i toj naredi da se podgotvi kazan poln so smola i loj, da se nalo`i ogan, i vo zovrieniot kazan da se frli ma~eni~kata Nade`da. No koga svetitelkata sakaa da ja frlat vo zovrieniot kazah, toj istiot moment se rastopi kako vosok, a smolata i lojot se razleaa i gi izgorea site koi stoeja naokolu. Tolku ~udesna sila Bo`ja be[e so sveta Nade`da. 
Gledaj]i go se toa, ma~itelot sepak ne saka[e da go poznae vistinskiot Bog, bidej]i srceto negovo be[e pomra~eno so demonska temnina i ubistvena zabluda. Me\utoa, ismejan od maloto devoj~e, toj se srame[e. No ne sakaj]i pove]e da trpi takov sram, toj ja osudi sveta Nade`da na posekuvawe so me~. A svetoto devoj~e, otkako ja slu[na presudata, radosno pritr~a kon majka si i re~e: Mir na tebe, majko moja! Bidi zdrava i spomnuvaj si go ~edoto svoe! A majkata, otkako ja pregrna, ja qube[e govorej]i: }erko moja Nade`do! Blagoslovena si ti od Gospoda Vi[niot Bog, na Kogo se nadeva[ i za kogo krvta svoja ne ja [tedi[; odi kaj sestrata svoja Vera i zaedno so nea pretstavi Mu se na vozqubeniot Mlado`enec! Nade`da, isto taka, se bakna so sestra si Qubov koja gi gleda[e site nejzini stradawa, i i re~e: Ne ostanuvaj ovde i ti, sestro na[a, za zaedno da zastaneme pred Sveta Troica.
Otkako go ka`a toa, sveta Nade`da prijde na mrtvoto telo na svojata ise~ena sestra Vera, i pregrnuvaj]i ja so qubov taa, po svojstvenata na prirodata ~ove~ka `alost, saka[e da zapla~e, no od qubov kon Hrista `alosta ja pretvori vo radost. Potoa, priklonuvaj]i ja pod me~ glavata svoja, sveta Nade`da be[e pose~ena so me~. A nejzinata majka go zede teloto nejzino, i Go proslavuva[e Boga raduvaj]i se na juna[tvoto na dvete svoi ]erki, a na takvo juna[tvo ja pottiknuva[e i tretata ]erka svoja so slatki zborovi i mudri soveti.
Otkako go povika tretoto devoj~e Qubov, ma~itelot se gri`e[e i nea, kako i prvite dve sestri, so laskavi zborovi da ja pridobie da otstapi od Raspnatiot i da se pokloni na Artemida. No zaludni bea site gri`i na soblaznitelot. Za[to koj e dol`en tolku cvrsto da stoi za vozqubeniot Gospod, kako Qubovta? Vo Svetoto Pismo e napi[ano: Qubovta e silna kako smrt… Golemata voda ne mo`e da ja ugasne qubovta, i reki nema da ja potopat (Pesna 8, 6-7). Ne go ugasnaa vo ova devoj~e ognot na qubovta kon Boga mnogute vodi na svetskite soblazni, nitu ja potopija rekite na maki i stradawa; veli~inata na qubovta nejzina se poka`uva[e vo toa [to taa be[e gotova du[ata svoja da ja polo`i za qubeniot svoj Gospod Isus Hristos; nikoj nema pogolema qubov od ovaa: da ja polo`i du[ata svoja za svoite prijateli (Jov. 15, 13).
Gledaj]i deka so laski ni[to ne mo`e da mu uspee, ma~itelot po~na da ja ma~i qubovta, sakaj]i so razni ma~ewa da ja razdeli od qubovta Hristova. No taa odgovara[e so zborovite na svetiot apostol: Koj ]e ne odvoi od qubovta Bo`ja: taga li, nevola li, ili gonewe, glad li, ili golotija, opasnost li ili me~?... Vo seto ova pobeduvame preku Onoj, Koj ne vozqubi (Rim. 8, 35-37).
Ma~itelot naredi da ja istegnat na trkalo i da ja tepaat so stap. Svetata ma~eni~ka be[e taka istegnata na trkaloto, [to delovi od nejzinoto mlado telo se odvojuvaa od svoite sostavi, i taa celata istepana se zalea so krv kako so purpur, i zemjata se natopuva[e so nejzinata krv kako so do`d. Potoa straotno be[e usvitena pe~ka. Uka`uvaj]i i na svetata ma~eni~ka na nea, ma~itelot govore[e: Devoj~e, ka`i samo deka bo`icata Artemida e velika, pa ]e te pu[tam! Ako toa ne go ka`e[, istiov ~as ]e izgori[ vo v`arenata pe~ka. No svetata ma~eni~ka odgovori: Velik e mojot Bog Isus Hristos; a Artemida i ti so nea ]e zaginete!
Razbesnet, ma~itelot im naredi na prisutnite da ja frlat vo pe~kata. Me\utoa ma~eni~kata, ne ~ekaj]i nekoj da ja frli vo pe~kata, samata poita i vleze vo nea, i ode[e srede nea nezapalena, i kako vo sve`o mesto se raduva[e, peej]i Mu i blagoslovuvaj]i Go Boga. Vo toa vreme od pe~kata izleta plamen na nevernite koi stoeja okolu pe~kata, i nekoi gi izgore vo pepel, a nekoi gi ispe~e, samiot car pak, dostignuvaj]i go opali, pa toj pobegna podaleku. Vo taa pe~ka se gledaa i nekoi drugi lica koi celi sjaeja i so ma~eni~kata se raduvaa. I se veli~a[e imeto Hristovo, a ne~estivite se sramea.
Koga pe~kata se ugasna, svetata ma~eni~ka, prekrasnata nevesta Hristova, izleze od nea zdrava i vesela, kako od palata. Ma~itelite, po naredbata na carot, vedna[ ja fatija i so svrdeli i gi provrtea zglobovite; no Bo`jata pomo[ ja krepe[e vo tie maki, pa taa ne umre. Bidej]i koj bi mo`el da gi istrpi tie maki, a vedna[ da ne padne mrtov? Me\utoa, nejziniot vozquben Mlado`enec, Isus Hristos, ja potkrepuva[e svojata sveta ma~eni~ka, za i ne~estivite [to pove]e da se posramat i nea da i bide dadena pogolema nagrada, i za krepkata sila Bo`ja da se proslavi vo nemo]niot sad ~ove~ki.
Razboluvaj]i se od izgorenicata ma~itelot, najposle, naredi ma~eni~kata da ja ise~at so me~. Otkako slu[na za toa, svetata se raduva[e i govore[e: Gospodi Isuse Hriste, Koj si ja zasakal sluginkata Tvoja Qubov, go peam i blagoslovuvam mnoguslavenoto ime Tvoe [to me nanareduva[ so sestrite moi, udostojuvaj]i me i mene da go pretrpam za imeto Tvoe istoto ona [to i tie go pretrpea. A nejzinata majka, sveta Sofija, ne prestanuvaj]i se mole[e na Boga za najmladata ]erka svoja da i podari trpenie do kraj, i i govore[e: Treta granko moja, ~edo moe premilo, podvizuvaj se do kraj! Za[to po dobar pat odi[, i tebe ve]e ti e ispleten venec i otvoren podgotveniot dvorec; Mlado`enecot ve]e stoi o~ekuvaj]i te i gledaj]i go od neboto tvojot podvig, za koga ]e ja prekloni[ pod me~ glavata svoja, da ja primi tvojata ~ista i besprekorna du[a vo Svojata pregratka i da te upokoi so tvoite sestri. A spomnete me i mene, majkata va[a, vo carstvoto na Mlado`enecot svoj, milostiv da mi bide i da ne me li[i da u~estvuvam i da prebivam so vas vo svetata Negova slava. I istiot moment sveta Qubov be[e is~ena so me~. A nejzinata majka zemaj]i go teloto nejzino go polo`i vo prekrasen kov~eg zaedno so telata na sveta Vera i Nade`da, i ukrasuvaj]i gi kako [to treba telata nivni gi stavi vo kov~eg na pogrebna kola, gi iznese nadvor od gradot nekolku potrkali[ta, pa so solzi radosnici ~esno gi pogreba ]erkite svoi na visokoto rit~e. Samata pak, ostana na nivniot grob tri dena i tri no]i usrdno molej]i se na Boga, i vo toa zaspa so son na smrt za Gospoda. Vernite ja pogrebaa na istoto mesto zaedno so ]erkite. Na toj na~in i taa be[e udostoena so niv so ma~eni~ki venec i u~estvo vo nebesnoto carstvo, bidej]i iako ne so teloto, sepak so srceto strada[e za Hrista.
Taka premudrata Sofija go zavr[i tekot svoj, prinesuvaj]i i gi na Sveta Troica na dar trite dobrodetelni ]erki svoi: Vera, Nade`da i Qubov.
O, sveta i pravedna Sofijo! Koja `ena se spasi so porodot kako ti, koja si rodila takvi deca koi se vnevestija so Spasitelot i, postraduvaj]i za Nego, sega so Nego caruvaat i se proslavuvaat? Navistina si majka, dostojna za voshit i dobar spomen! Za[to, gledaj]i gi stra[nite i luti maki i smrtta na svoite mili ~eda, ti ne samo [to ne taguva[e, kako [to e svojstveno za majka, tuku, ute[uvana od blagodatta Bo`ja, mnogu se raduva[e, i samata gi pou~uva[e i gi mole[e da ne go `alat vremenskiot `ivot svoj i bespo[tedno da ja proleat krvta svoja za Hrista Gospoda. Nasladuvaj]i se sega na neboto so gledaweto na presvetloto lice Negovo zaedno so svetite ]erki tvoi, vrazumi ne i nas, i nie, so~uvuvaj]i gi dobrodetelite na verata nade`ta i qubovta, da se udostoime da i pretstoime na Presvetata, Nesozdadena i @ivotvorna Troica i da ja slavime vo site vekovi. Amin.