Dimitrie Staniloe

Teologijata i Crkvata

Glava 1

Troi~nite odnosi i 
`ivotot na Crkvata
(1дел)

Eklisiologijata e centralna tema na ekumenskoto dvi`ewe. Baraweto na hristijanskiot svet za edinstvo e edno so negovoto barawe za Crkva; hristijanskoto edinstvo zna~i Crkva, Crkva vo koja site hristijani sakaat da se vidat sebe obedineti. Sekoj koj raboti na hristijanskoto edinstvo poradi toa mora da se pra{a sebe kakov vid na edinstvo treba ova da bide, ili, so drugi zborovi, kakva priroda Crkvata mora da ima za da mo`e da korespondira na Bo`jiot plan za nea i sepak vo isto vreme da bide izraz na naj{iroko i najslobodno no isto taka, najintimno bratsko edinstvo na site hristijanski ma`i i `eni.
Protestantskiot svet e toj koj najprile`no go bara ova edinstvo koe e Crkvata. No edinstvoto i Crkvata koe go nudi Katolicizmot ne go privlekuva protestantskiot svet zatoa {to edinstvoto i Crkvata koe toj go bara ne mo`e da bide obele`ano so pre~kata na li~nosnata sloboda i razli~nost.
Protestantite tragaat po znaci na Crkvata koi se potpolno zadovoluva~ki, koi go nadminuvaat nivniot individualisti~ki oblik na hristijanstvo. Katolicite, isto taka, }e go storat istoto koga edna{ }e prepoznaat izvesni nedostatoci vo nivnata eklisiologija.
Bilo da se ili ne detalno zapoznaeni so Pravoslavnata Crkva, zabele`uvame so prijatno iznenaduvawe onolku ~esto kolku {to ednata ili drugata grupa na ovie hristijani go skicira obrazot na Crkvata koj go bara, rezultatot, vo princip, obi~no nalikuva na Pravoslavnata eklisiologija, i duri ponekoga{ na konkretniot oblik na dene{nata Pravoslavna Crkva. Katolicite te`neat kon "sobornata" sloboda na Pravoslavnite, a Protestantite kon nivnoto zaedni~arewe vo edinstvo, dodeka obete grupi smetaat deka ona po {to tragaat nalikuva najblisku na oblikot na eklisijalniot `ivot koj uspeval vo najranata Crkva. Me|utoa, o~igledno e deka obete grupi, isto taka, veruvaat deka mo`at da ja dostignat ovaa vistinska Crkva proniknuvaj}i podlaboko vo samite koreni na nivniot oblik na hristijanstvo. Sepak, kako konkreten model {to bi gi vodel vo ovaa potraga vo dlabo~inite na nivnoto hristijansko iskustvo ili kako potvrda na ona {to ovde go nao|aat, tie pred sebe gi imaat su{tinskite karakteristiki na Pravoslavnata eklisiologija.
Za da gi ohrabrat da ja koristat Pravoslavnata eklisiologija od strana na mnogu Katoli~ki i Protestantski teolozi koi smetaat deka taa e najblisko pribli`uvawe na eklisiologijata po koja tie tragaat, Pravoslavnite se stremat da proniknat podlaboko vo tolkuvaweto na sopstvenata eklisiologija, kako prvo, uka`uvaj}i na prisustvoto na onie dimenzii po koi sovremenata ekumenska perspektiva traga, i kako vtoro, istaknuvaj}i deka ovie dimenzii prestavuvaat potencijalnosti koi, vsu{nost, bi mo`ele da se ostvarat vo oblik prilagoden na sovremeniot na~in na sfa}awe na Crkvata, i na toj na~in da stanat izraz na edinstvenoto hristijanstvo.
Dadeniot trud se obiduva da napravi delumen pridones vo ovoj pravec.

***

Edinstvoto takvo kakvo {to go skiciravme mo`e da postoi samo kako dar vo Hrista, a Hristos e prisuten samo niz Duhot. Sega toa e zaedni~ko zabele`uvawe na Zapadnite teolozi deka `ivotot na Pravoslavnite hristijani go nosi pe~atot na celokupnoto zna~ajno ~uvstvo za prisustvoto i deluvaweto na Svetiot Duh. I ova e toa koe na Pravoslavnata Crkva i dava beleg na edinstvo vo sloboda koja e nepoznata i vo Katoli~kata i vo Protestantskata eklisiologija. Vo trudot pro~itan na Svetskata Konferencija na Komisijata za vera i poredok na Svetskiot Sovet na Crkvite odr`an vo Montreal vo juli 1963, profesorot Roxer Mel rekol: "Ni se ~ini deka odbivaweto na Pravoslavnata Crkva /da go prepoznae primatot na papata/ izvira od prvobitnoto poimawe na odnosite me|u eklisiologijata i pnevmatologijata; deka ekzemplarnata serioznost so koja Pravoslavieto sekoga{ se odnesuvalo sprema u~eweto za Svetiot Duh, deluvaweto na Duhot vo Crkvata, go za{titilo od stapicata na apstraktniot legalizam. Vo na{ite sredbi mora da se zapra{ame sebe - po razjasnuvaweto na odnosite me|u Hrista i Crkvata - koe e mestoto na Svetiot Duh vo eklisiologijata kako celina. Crkvite na Reformacijata mora da go sfatat faktot deka teologijata na 16-ot vek ne posvetila dovolno razmisluvawe na pnevmatolo{kiot problem..."1
Nedostatokot na razbirawe na pnevmatolo{kata strana na Crkvata vo Katolicizmot neodamna be{e ilustrirano od Papata Pavle VI i vo negovoto uvodno obra}awe na vtoriot semestar na Vtoriot Vatikanski Sovet (19 septemvri 1963) i vo negovata enciklika Ecclesiam Suam od 6 avgust 1964. Na dvete mesta toa e samo vo funkcija na Crkvata deka Papata ja opi{uva Crkvata i povikuva za nejzino vozobnovuvawe. Denes vo ovoj preovladuva~ki Hristologizam, koj svojot priroden izraz go nao|a vo "filiokvizmot" koj go pot~inuva Svetiot Duh na Otecot i Sinot, mo`eme da ja vidime glavnata pri~ina na preuveli~aniot institucionalen karakter na Rimokatoli~kata Crkva2.
Pravoslavniot teolog Nikos Nisiotis veli: "Rimskoto zapostavuvawe na Svetiot Duh e poo~igledno otkolku koga i da e; {emata De Ecclisia, iako zapo~nuva so troi~na osnova i so prifa}awe na tajnata na Crkvata, vo svoeto sistematsko izlo`uvawe prodolo`uva da gi propu{ta obete ne{ta. Svetiot Duh, edna{ spomenat, e celosno zaboraven niz ostatokot na tekstot. So ovaa zabele{ka ne mislam deka toj ednostavno ne e spomenat, tuku toa deka duhot koj vladee so {emata i Vatikanskiot Sovet kako celina poka`uva nedostatok na dosledno u~ewe za Svetiot Duh. Na ovoj na~in negovata ispravna hristolo{ka osnova na krajot stanuva hristomonizam koj e sosema nefleksibilen vo diskusijata za posebnite kontraverzni temi na eklisiologijata. Na toj na~in poimawata na erarhijata i narodot Bo`ji, isto kako i na carskoto sve{tenstvo, se razgleduvaat poprvo na sociolo{ka i juridi~ka otkolku na harizmati~na osnova. Posledovatelnata niza Hristos - Petar - Papata, i Hristos - Edinaesetoricata - episkopite stanuva nefleksibilnata de jure divino struktura na erarhiskata institucija koja potoa e obvrzana da postavi krajni granici na ednata Crkva, zemaj}i ja za kriterium, ne celokupnosta na svetotainstveniot harizmati~en `ivot na Crkvata, tuku disciplinata i poredokot sub Pontifice Romano"3. 
Na ovoj institucionalizam Protestantite go sprotistavuvaat individualisti~koto i anarhi~no iskustvo koe nekoi go prestavuvaat kako plod na Svetiot Duh (iako toa sekako ne mo`e da bide ova, bidej}i Duhot e sekoga{ Duh na zaednicata: 1Kor. 12), a drugi kako izraz na naglasena, no izolirana zaednica so Hrista koja, dotamu do kade e nespoiva so ograni~uvawata na institucijata ili duri i na zaednicata, gi likvidira site takvi ograni~uvawa.
Vo Pravoslavnata Crkva preokupacijata so Hrista ne samo {to bila dr`ena vo ramnote`a so sli~na preokupacija so Svetiot Duh, no sekoga{ Pravoslavniot sud bil toj deka zaednicata so Hrista mo`e da se `ivee samo vo Svetiot Duh, i deka iskustvoto na bitisuvawe vo Svetiot Duh ne e ni{to drugo osven zaednica so Hrista. Kolku po`ivo ~ovek go znae Hrista i kolku pove}e za`ivuva vo nego, tolku pove}e znae i `ivee vo Svetiot Duh. Kolku ~ovek vodi poduhoven `ivot tolku poprisno e povrzan so Hrista. Preku svoeto neprekinato iskustvo Pravoslavieto gi potvrduva zborovite na sv. Pavle: "Nikoj ne mo`e da Go nare~e Isusa Gospod, osven preku Svetiot Duh" (1Kor. 12, 3).
Vo ovaa perspektiva mo`eme da ka`eme deka od Pravoslavna to~ka na gledawe isklu~ivata koncentracija na Hrista vo Zapadnoto hristijanstvo, vsu{nost, ne sugerira na prisustvoto na sekoga{ pointimnata zaednica so nego, bidej}i ovaa zaednica ne e potvrdena vo Svetiot Duh. Dokazot e deka Katolicizmot go tretira Hrista kako da e pomesten od Crkvata - ottuka potrebata za negov zamenik - dodeka vo Protestantizmot Hristos sli~no e zamisleno da ostane na rastojanie od vernite - kolku i podvi`no ova da se izrazuva - bidej}i toj nema dejstvo na odnesuvaweto vo nivnite `ivoti ili na nivnata eklesijalna zaednica. Vo obete tradicii Hristos e na rastojanie, zatoa {to obete za site prakti~ni celi go zaboravile Svetiot Duh niz koj Hristos e prisuten. I Crkvata kako Telo Hristovo postoi delotvorno tamu kade e prisuten Svetiot Duh.
Nerazdelivoto edinstvo me|u Hrista i Svetiot Duh koe vistinski ja so~inuva Crkvata i go odr`uva `ivotot na hristijaninot vo Crkvata svoite dlaboki koreni gi ima vo ovaa nerazdeliva zaednica koja spored Pravoslavnoto u~ewe postoi me|u niv vo sferata na nivnite vnatre{ni troi~ni odnosi. ]e se obideme da go poka`eme ova vo ona {to sleduva. 


Odnosite me|u Sinot i Svetiot Duh

Vo patristi~kiot period problemot na odnosot me|u Sinot i Svetiot Duh bil jasno iska`an, no ne se na{lo sistematsko objasnuvawe i se prifatil mnogu op{tiot oblik vo propozicijata koristena od izvesni Otci: "Svetiot Duh (ishodi, izleguva) od Otecot niz Sinot".
Po devetiot vek, me|utoa, problemot na ishodeweto na Svetiot Duh stanal eden od polemi~kite temi koj go razdvojuval Istokot od Zapadot, i Zapadot mu prigovaral na Istokot so faktot deka tie ne go sfatile odnosot me|u Sinot i Duhot, bidej}i ne dopu{tile ishodewe na Svetiot Duh od Sinot isto kako i od Otecot dodeka Zapadot go sfatil odnosot na potekloto na ednoto od drugoto (oppositionis relatio). Kako odgovor Vizantiskite teolozi se obidele da poka`at deka od edna strana odnosot na potekloto me|u Sinot i Svetiot Duh ne bil neophoden, i deka od druga strana ovde postoel izvesen odnos koj go razlikuval Sinot i Svetiot Duh kako li~nosti.
Posebno tri Vizantiski teolozi od periodot po 1054 se obidele sekoj na svoj na~in da go re{i problemot na direktniot odnos me|u Sinot i Svetiot Duh objasnuvaj}i go izrazot na Otcite "niz Sinot". Ovie bile Grigorij Kiparski (Patrijahot Konstantinopolski 1283-1289), sveti Grigorij Palama (se upokoil 1350), i Josif Vrijenij koj se pojavil na po~etokot na 15-ot vek.
Ideite na prvite dvajca od ovie lu|e bile koristeni od mnogu ruski teolozi vo nekoi predavawa izre~eni vo 1950 vo kontekst na Katoli~ko-Pravoslavniot dijalog na temata na ishodeweto na Svetiot Duh4. Vo svoeto izlo`uvawe na ovie interesni trudovi, Vladimir Rod`enko, potoa sve{tenik vo Srpskata parohija vo London, veli deka celta bila da se poka`e deka ovde postoi izvesen ve~en odnos me|u Sinot i Svetiot Duh, i deka ovoj ve~en odnos e osnovata na vremenskata "misija" so pomo{ na koja Sinot go ispra}a Duhot vo svetot. Zna~i, pravoslavnite teolozi se obiduvale da izgradat most me|u dvete "teolo{ki {koli" na Istokot i Zapadot. Me|utoa, Rod`enko tvrdi deka mostot ne bil dovolno dobro izgraden i zatoa toj se obiduva da dade svoj pridones za da go potpre5.
Ovde }e uka`eme kako sekoj od trojcata gorespomenati Vizantiski teolozi go gleda odnosot me|u Sinot i Svetiot Duh, i isto taka, }e se obideme da poka`eme kakvi implikacii imaat ovie pogledi vo oblasta na eklisiologijata. Mo`ebi ovde ni{to ne zna~i, kolku {to ni e poznato, toa deka mislata na Josif Vrijenij ne bila razvivana od nekoj od podocne`nite teolozi.

Odnosot na Sinot i Svetiot Duh vo mislata na Grigorij Kiparski

Patrijarhot Grigorij Kiparski se po~uvstvuval dol`en da go objasni izrazot "niz Sinot" za da postavi protivte`a na Katoli~koto izvrtuvawe na ovaa fraza koja potoa se ra{irila preku unijatskiot Patrijarh Jovan Bekos i drugi me|u negovite sledbenici. Ovie lu|e bile `elni da postignat zaednica na Pravoslavnata i Katoli~kata Crkva na Soborot vo Lion (1247), i identifikuvaj}i go predlogot "niz" (dia) so predlogot "od" (ek), tie mislele deka "Otecot e pri~inata na Duhot niz Sinot... poradi toa Sinot se javuva kako pri~ina zaedno so Otecot, pridonesuvaj}i so Otecot za postoeweto na Duhot"6. 
U{te pove}e, zatoa {to Bekos i drugite vo odbrana na nivnite tezi upatuvale na izrazot na sv. Jovan Damaskin, "Svetiot Duh izleguva od Otecot niz Sinot", Grigorij Kiparski objavil deka Damaskin so ova ne mislel deka Otecot mu dava postoewe na Duhot niz Sinot, tuku deka jasno posakuva da ja prestavi manifestacijata (thn fanerwsin) na Duhot niz Sinot koj go ima svoeto postoewe od Otecot. Inaku toj ne bi upatuval vo istoto toa poglavie samo na Boga Otecot kako izvor na bitieto na Troica7, i spored toa, so negovata upotreba na zborot "samo", gi li{uva drugite ipostasi od kakov i da e kauzalen karakter, nitu vo drugoto poglavie bi rekol, "Zboruvame za Svetiot Duh kako takov koj mu pripa|a na Sinot, no ne velime deka e od Sinot"8. 
Posebnata ideja na Grigorij Kiparski e deka Svetiot Duh se manifestira niz Sinot ne samo vremenski tuku, isto taka, i ve~no: "manifestacijata" ili "svetleweto" na Duhot niz Sinot go pretstavuva ve~niot odnos me|u niv. Spored Grigorij, izrazot "niz Sinot" koj go koristat nekoi od Otcite "uka`uva na zra~eweto i manifestacijata na Duhot niz Sinot, bidej}i, na na~in poznat za site, Paraklitot svetli i ve~no se manifestira niz Sinot, kako svetlinata na sonceto niz zrakot. Frazata "niz Sinot", isto taka, uka`uva na faktot deka Duhot e upraven i ni e daden i ni e ispraten niz Sinot, no ne deka Duhot `ivee (ufistatai) niz i od Sinot ili deka go prima svoeto postoewe niz i od nego"9.
Dvi`eweto na Duhot sprema postoeweto (ishodeweto) koe e od Otecot i dvi`eweto sprema manifestacijata ili osvetluvaweto koe e od Sinot ne treba da se pome{aat nitu da se razdelat. Poslednata ja so~inuva prethodnata, ili podobro, kako {to veli Grigorij, se slu~uva so prethodnata i se sfa}a zaedno so nea (thn dia tou Uiou aidion ekfansin, suntrecousan kai sunepinooumenhn th ek Patroj autou eij to einai proodw)10. Spored Grigorij, ovie dve dejstva se tolku soedineti i poslednoto (svetleweto niz Sinot) ja ima svojata pri~ina tolku mnogu vo prethodnoto (ishodeweto od Otecot) {to toj duri koristi izvesni zaedni~ki termini za obata. Zna~i, toj veli deka Otecot e Onoj koj go ispra}a (proboleuj) Duhot vo smisla deka toj e pri~ina za negovoto ishodewe i isto taka, svetlewe niz Sinot. Niz ova ispu{tawe (ispra}awe) ili "proektirawe" (probolh) Grigorij go sfa}a dvojnoto no nerazdelno dejstvo na ishodewe na Svetiot Duh od Otecot i negovo svetlewe niz Sinot. Me|utoa, mo`nosta za poslednoto dejstvo zavisi od ishodeweto od Otecot11.
Na ist na~in so zborot proodoj (progres, dvi`ewe napred, napreduvawe, vpu{tawe), koj go izrazuva kako dejstvo na Duhot ona na {to probolh uka`uva kako na dejstvo na Otecot vrz Duhot, Grigorij tolku go istaknuva dvi`eweto na Duhot kon napred od Otecot sprema postoeweto kako negov progres od Sinot sprema osvetluvaweto. Me|u ovie dva dela na istoto dejstvo postoi mnogu bliska povrzanost, bidej}i nadvore{noto dvi`ewe kon napred do osvetluvaweto go pravi prisutno dvi`eweto sprema postoeweto (thn gar eij ekfansin kai eklamyin... thn eij to eivai proodon... paristhsin)12. 
Ovaa upotreba na zaedni~ki termini (probolh, proodoj) za dejstvo so dva dela: ishodewe i osvetluvawe, go predizvikalo Mitropolitot Efeski Jovan ^elas da go obvini Grigorij za me{awe na dvi`eweto na Duhot sprema osvetluvaweto niz Sinot so idejata na ishodewe niz Sinot, i za sfa}awe na ova poslednoto kako prodol`uvawe na ishodeweto od Otecot spored Katoli~kiot model. "Bogo-nosnite Otci sekoga{ go sfa}aat i koristat terminot 'progres' (thn proodon) najmnogu samo vo vrska so Svetiot Duh i samo za da go opi{at negovoto vleguvawe vo postoewe, sli~no na terminite "ishodewe' i 'prenesuvawe' (probolh). Zna~i, sekoj koj go izvrtuva zna~eweto na ovoj zbor i vo dogmatski ton pi{uva deka na nekoi mesta vo spisite na svetitelite ovoj zbor go opi{uva vleguvaweto vo postoewe, a vo drugi mesta manifestacijata i osvetluvaweto /na Svetiot Duh/, mora da se smeta za falsifikator na vistinskoto u~ewe"13. 
Grigorij go odbil ova obvinuvawe i poka`al deka toj ne go pome{al osvetluvaweto na Duhot niz Sinot so negovoto ishodewe niz Sinot. Spored Grigorij ova osvetluvawe na Duhot niz Sinot ne zna~i negovo vleguvawe vo postoewe kako {to toa e vo ishodeweto koe, zatoa, toj mu go pripi{uva samo na Otecot.
Sepak, ako Grigorij imal namera da napravi razlika me|u ve~noto svetlewe na Duhot niz Sinot i negovoto vleguvawe vo postoewe niz Otecot, negoviot izbor na izvesni zaedni~ki termini za obata (probolh, proodoj) ne bilo mnogu sre}no, bidej}i napravilo da bide mo`no za nekoj da gi pome{a dvata. Duri i pomalku umesno bilo negovoto povrzuvawe na odnosot me|u Duhot i Sinot so odnosot me|u svetlinata i zrakot. Vsu{nost, toj veli: "Ovde se sovpa|a so ispra}aweto vo postoewe na istiot Duh od Otecot manifestacijata na istiot Duh niz Sinot, isto kako {to vo svetleweto na son~evata svetlina javuvaweto na svetlinata se sovpa|a so manifestacijata na svetlinata niz zrakot"14. Toj navistina opredeluva deka Duhot "izleguva i `ivee od Otecot od kogo Sinot isto taka, e roden, se javuva (proerxetai) i svetli niz Sinot, dodeka ima svoja egzistencija od samiot Otec. Ova se slu~uva na ist na~in na koj e toa ka`ano za svetlinata deka taa e od sonceto niz zrakot, imaj}i go izvorot i pri~inata za svoeto postoewe vo sonceto kako nejzin priroden princip, no protekuvaj}i (dion) i javuvaj}i se (proion) kako svetlina i svetlej}i niz zrakot, od koj svetlinata ne prima ni postoewe ni bitie (oux uparxij, oud ousiwsij), no samo se javuva na zabele`uvaweto niz nego, kako {to be{e re~eno. Na nieden na~in svetlinata ne go ima principot na svoeto postoewe niz ili od zrakot. Ovoj jasno i naedna{ se pojavuva od sonceto, i sonceto, isto taka e pri~inata za samiot zrak niz koj svetlinata se manifestira koga vleguva vo (proion) na{eto zabele`uvawe15. 
No, vsu{nost, zrakot i svetlinata se edno ne{to, zrakot bidej}i samo oblik na svetlinata, ili svetlinata samo su{tina na zrakot. Me|utoa, ako sme sposobni da ja razdelime svetlinata od zrakot, toga{ stanuva te{ko jasno da se razlikuva ova odvojuvawe na svetlinata i zrakot od vleguvaweto na svetlinata vo postoewe od su{tinata na zrakot kako poseben entitet.
Od mislata na Grigorij Kiparski imame potreba toga{ da go zapomnime samo slednoto: prvo, tvrdeweto za ve~niot odnos me|u Duhot i Sinot koj e osvetluvawe ili sjaewe na Duhot niz Sinot i koe, kako takvo, se razlikuva od ishodeweto ili vleguvaweto vo postoewe na Duhot od Otecot; vtoro, tvrdeweto za mnogu bliskata vrska me|u ra|aweto na Sinot od Otecot i, od edna strana, ishodeweto na Duhot od Otecot, zaedno so, od druga strana, sjaeweto na Duhot od Sinot; i treto, tvrdeweto za vrskata me|u ve~noto sjaewe na Duhot niz Sinot i ispra}aweto na Duhot vo svetot preku Sinot. Me|utoa, potrebni se novi napori za ovie to~ki vo mislata na Grigorij pozadovolitelno da se objasnat.
Pred da se obideme na nekoe takvo objasnuvawe ne treba da propu{time da spomeneme deka spored Grigorij sjaeweto na Duhot niz Sinot ne e izraz na identitetot na su{tinata me|u Sinot i Duhot tuku izraz na li~en odnos. Ako be{e vistina deka ovoj odnos isklu~ivo proizleguva od nivniot su{tinski identitet, pove}e ne bi se razlikuval Duhot od Sinot i Otecot, zatoa {to ovde toga{ bi mo`elo da ima sjaewe na Duhot od Otecot, ili na Sinot od Duhot i Otecot, ili na Otecot od Duhot i Sinot16. Me|utoa, Grigorij e kategori~en okolu ova, i apelira na sv. Grigorij Niski za podr{ka: "Sega Grigorij Niski na posebnite li~ni osobini na Duhot koi go razlikuvaat od Otecot i Sinot go dodava faktot deka toj se manifestira i sjae niz Sinot"17. Toj prodol`uva i veli: "Ako, zatoa, nikoga{ ne go spoznava{ Paraklitot odvoeno od negovite posebni li~ni osobini (twn eautou idiwmatwn cwrij), ne }e poreknuva{, ako si razumen, deka negovata manifestacija niz Sinot kako prikladna karakateristika za nego kako ve~en (wj idion autw tw aidiw proson) e, isto taka, ve~na"18. Da Mu se poreknuva na Svetiot Duh negovata manifestacija niz Sinot zna~i da se li{i ne od osobinata zaedni~ka za Otecot, Sinot i Duhot i ottuka od su{tinskata osobina ili odnos, tuku da se li{i od osobinata i odnosot koj e li~en i specifi~en. I isto kako {to sekoja li~na osobina vo Troica uka`uva na direkten bipersonalen odnos, taka sjaeweto na Duhot niz Sinot, isto taka, uka`uva na direkten bipersonalen odnos me|u ovie dve li~nosti. Ne samo {to Duhot prima druga li~na osobina (pokraj ishodeweto od Otecot) vo negovoto sjaewe od Sinot, tuku Sinot, isto taka, prima nova li~na osobina pokraj ra|aweto od Otecot. Duhot sjae niz Sinot ne ednostavno kako bo`estvena su{tina tuku to~no kako Svet Duh; i Sinot go manifestira Duhot vozvratno vo negoviot karakter kako Sin, isto taka razlikuvaj}i se sebe kako Sin na ovoj na~in. Zna~i, ne mo`eme da mislime na Svetiot Duh bez da mislime na Sinot niz kogo sjae Duhot. Nitu mo`eme da mislime za Sinot bez Duhot kogo Sinot go manifestira. Isto kako {to na Svetiot Duh mu pripa|a ne samo da izleguva od Otecot, no isto taka, da se manifestira niz Sinot, taka mu pripa|a na Sinot ne samo da bide roden od Otecot tuku isto taka, da go manifestira Duhot koj sjae niz nego. Ili kako {to veli sv. Vasilij Veliki: "Sinot e onoj koj go pravi poznat (gnqrizqn) niz sebe i so sebe Duhot koj izleguva od Otecot"19. I Svetiot Duh, veli Grigorij Kiparski, kako karakteristi~en znak na negovata posebna ipostasna osobina go ima faktot deka stanuva poznat niz Sinot i deka zaedno so Sinot ja ima svojata egzistencija od Otecot20.
Me|utoa, da se obideme da dademe drugo objasnuvawe za "sjaeweto" na Svetiot Duh niz Sinot. Toa e na{e veruvawe deka takvoto objasnuvawe mora da po~ne so ona "Svetiot Duh po~iva" vrz Voploteniot Sin za koe zboruvaat i spisite na Noviot Zavet i Otcite na Crkvata. Od ovaa po~etna to~ka se dvi`ime kon zaklu~okot deka istoto "po~ivawe" na Duhot vrz ve~niot Sin se slu~uva pred negovoto voplotuvawe. Bidej}i koga Sinot stanuva ~ovek, toj kako ~ovek go prima ona {to go ima kako Bog. "Po~iva" ne mo`e da se objasni kako sprotivnost na zamor - bidej}i Duhot ne mo`e da se zamoruva - no kako "kraj na site ponatamo{ni odvojuvawa", kako takov koj "prestojuva" vo Sinot. Ova zna~ewe, isto taka, se podrazbira od zborot "ishodewe" koj ne zna~i ednostavno proizleguvawe na eden od drug, kako na primer vo slu~ajot koga nekoj se ra|a; toa poprvo zna~i postavuvawe od nekade sprema kone~nata cel, odvojuvawe od edna li~nost za da se dostigne drugata (ekporeuomai=te ispra}am na pat za da stigne{ nekade). Koga Duhot izleguva od Otecot toj trgnuva kon Sinot; Sinot e celta na koja }e zastane. "Ottamu morame da se pra{ame sebe", veli sv. Grigorij Palama, "koga Duhot izleguva od Otecot vo dvi`ewe nie nitu go gledame nitu go sfa}ame: mo`eme li da ka`eme deka, spored svedo{tvoto na Pismoto, toj ima nekogo vo kogo mo`e da po~ine na na~in koj prilega na Boga? Ako gi ispituvame Pismata }e otkrieme deka Otecot na Edinorodniot Bog go smetal za prikladno samo ova da mu go otkrie na Jovan Prete~a i Krstitel za Gospoda koj rekol: "Jas ne Go poznavav, no Onoj, {to me prati da kr{tavam so voda, mi re~e: 'Vrz Kogo vidi{ da sleguva Duhot i da ostanuva nad Nego, Toj e, koj }e kr{teva so Duh Sveti'" (Jov. 1, 33)... I za nikoj da ne mo`e da misli deka ovie ne{ta bile iska`ani i ispolneti od Otecot vo vrska so Voplotuvaweto na Sinot... da go slu{neme bo`estveniot Damaskin koj vo osmata glava na Dogmatskite poglavija pi{uva: "Veruvame, isto taka, vo Svetiot Duh koj proizleguva od Otecot i po~iva vo Sinot"21.
Ova ishodewe na Duhot od Otecot sprema Sinot vo kogo "po~iva", "prestojuva", "ostanuva", ima dlaboko i dvojno zna~ewe. Prvo, toa zna~i deka Duhot ne poteknuva, isto taka, bidej}i ova bi zna~elo deka Duhot proizleguva od Sinot namesto da po~iva vo nego. Ako bi bilo vistina deka Duhot izleguva, isto taka, i od Sinot, Bo`estvoto bi bilo sposobno za beskone~no "razvivawe", bidej}i isto kako {to Sinot, iako samiot pri~inet, bi stanal pri~ina od svoja strana, taka, isto taka, ne bi imalo ni{to {to }e go spre~i Duhot, pri~inet od Sinot, samiot da bide sposoben da stane pri~ina i taka natamu do beskraj. No vo Bo`estvoto samo nepri~inetata Li~nost - Otecot - e pri~ina; sekoja od drugite Li~nosti koi proizleguvaat, proizleguvaat vedna{ od krajnata i apsolutna pri~ina, imaj}i zaednica so pri~inata i zemaj}i udel vo nea. Inaku bi imale progresivno oslabuvawe na bo`estvoto, beskraen lanec na Li~nosti sekoja natamu pridvi`ena od nepri~inetata pri~ina i ottamu u~estvuvaj}i vo nea do korespondira~ki pomaliot stepen. 
Na vtoro mesto, ako ishodeweto na Duhot od Otecot go nemalo kako svoja cel negovoto "po~ivawe" vrz Sinot, tuku namesto toa odvoeno postoewe kako Li~nost kraj ona na Sinot, povtorno ne }e ima prisilna pri~ina zo{to drugite Li~nosti se u{te mo`e da proizleguvaat od Otecot, imaj}i go svoeto postoewe pokraj Sinot i Duhot i taka do beskraj. Dali brojot tri e dovolna pri~ina po sebe zo{to bo`estvoto treba postojano da se mno`i?
No zatoa {to Svetiot Duh proizleguva od Otecot i po~iva na Sinot, i ottamu ne e roden kako Sinot, beskrajnoto razmno`uvawe na bo`estvoto se izbegnuva, i izvesno ve~no edinstvo e postignato, bidej}i ne samo edinstvoto me|u Sinot i Duhot se poka`uva na ovoj na~in, tuku i ona me|u Otecot i Sinot, isto taka, e zajaknato. Duhot koj proizleguva od Otecot po~iva na Sinot koj e roden od Otecot, i, kako svod, go soedinuva Otecot i Sinot vo edna pregratka. Taka edinstvoto me|u trite Li~nosti poka`uva {to e razli~no od nivnoto edinstvo po su{tina. Ako ne postoi ni{to me|u dvajca {to gi soedinuva, brojot dva prestavuva odvojuvawe. Dvojnosta koja se pojavuva pri ra|aweto na Sinot od Otecot e reducirana na edinstvo so ishodeweto na Duhot. Sv. Grigorij Nazijazin veli: "Celosnata Troica /se oblikuva/ od tri sovr{eni elementi, bidej}i monadata e vo dvi`ewe poradi nejzinoto bogatstvo, no taa ja nadminuva dijadata bidej}i e nad /razlikuvaweto na/ materijata i formata od koja proizleguvaat telata, i se opredeluva sebe kako Troica (bidej}i ova e prviot /stadium/ na sinteza nad dualnosta) za bo`estvoto da ne bide ni ograni~eno ni prete~eno do beskone~nost. Bidej}i prvoto od ovie go poka`uva nedostatokot na izobilie, a poslednoto nedostatok na poredok. Prvoto e celosno evrejsko, vtoroto pagansko i politeisti~no"22. Tretoto vo Troica ne ozna~uva ponatamo{no protegawe na Bo`estvoto, tuku poprvo vrska me|u dvete, i go pretstavuva sovr{enstvoto na edinstvenoto na mnogute. Otecot pri~inuva Duhot da ishodi za da se soedini sebe so Sinot i zatoa {to go rodil Sinot. Ova bi bilo mo`noto tolkuvawe na formulata na sv. Jovan Damaskin: Otecot pri~inuva Duhot da светли niz Sinot, odnosno, poradi faktot na postoeweto na Sinot.
Ne }e gi presleduvame site posledici na odnosot na Duhot i Sinot ovde, tuku samo onie koi se odnesuvaat na sotiriologijata i eklisiologijata op{to zemeno.
"Po~ivaweto" ili "prestojuvaweto" na Duhot vrz Sinot ili vo Sinot go ozna~uva ne samo edinstvoto na edniot so drugiot zaradi ve~nosta, tuku isto taka, nivnoto edinstvo vo vremenskiot poredok. Prisustvoto na Hrista sekoga{ e odbele`ano so Duhot Koj po~iva vrz nego, i prisustvoto na Duhot zna~i prisustvo na Hrista vrz kogo po~iva. Duhot e onoj koj svetli, odnosno, onoj koj se istaknuva vo Hrista kako svetlina, i Hristos e onoj koj ne vodi vo svetlinata na Duhot. Ako samo na Pedesetnica Apostolite potpolno go prepoznale Hrista kako Bog, ova bilo zatoa {to samo pri Voznesenieto na Hrista Duhot koj po~iva vrz nego i svetli od nego kako Bog se izleal vrz nego celosno kako ~ovek.
Ova e pri~inata zo{to Pismoto nikoga{ ne zboruva za gledawe na Duhot zaradi nego, duri nitu za viduvawe na Duhot op{to zemeno - odvoeno od vremeto koga simvoli~no se poka`al sebe kako gulab, kako ogneni jazici, ili kako oblak - no namesto toa zboruva samo za sozercuvawe na Hrista "vo Duhot". Pismoto zboruva za "primawe" na Duhot, no ne za sozercuvawe na Duhot. Bidej}i Duhot e samo duhovnata svetlina vo koja Hristos se sozercuva, kako {to predmetite se gledaat vo materijalnata svetlina. I isto kako {to ne mo`eme da ka`eme deka ja gledame materijalnata svetlina, samo drugite predmeti vo nea, na ist na~in ne velime deka go "gledame" Duhot, tuku Hristos vo ili niz Duhot. Duhot e milje vo koe Hristos se "zerca", "sredstvoto" preku koe go spoznavame i go dofa}ame i iskusuvame prisustvoto na Hrista. Kako takov, Duhot vleguva vo sistemot na na{ata preceptivna subjektivnost. Toj e silata koja se otpe~atuva i ja vozvi{uva ovaa subjektivnost. Vo ovaa smisla Duhot, isto taka, "svetli" niz duhovnite lu|e, svetitelite.
Ottamu, iako nema znaewe ili iskustvo za Hrista kako Bog odvoeno od Duhot, nema ni nekoe iskustvo za Duhot po sebe vo izolacija bidej}i toj e samo sredstvoto za natprirodna percepcija23. Ako Duhot e sredstvoto i intenzitetot na celoto znaewe na transcedentnoto Bo`estvo, Hristos kako Logos e strukturna sodr`ina na ova znaewe24. Kade ovaa sodr`ina se bara du{ata stanuva izgubena vo sopstvenite strukturi, vo nepostojaniot i raspu{ten entuzijazam, i ova navistina se slu~uva so mnogu anarhi~ni "iskustva" i so mnogu entuzijasti~ki, no destruktivni strui vo hristijanstvoto koi ne mo`e da se ka`e deka nekoga{ go poseduvale Svetiot Duh vistinski ako e vistina deka Duhot ne e prisuten odvoeno od Hrista. U{te pove}e kade Duhot e otsuten kako sredstvo so koe doa|ame do `ivo znaewe za Hrista, Hristos stanuva predmet na studena teoretska nauka, na definicii sostaveni od zapameteni citati i formuli.
Svetiot Duh se iskusuva kako eden vid na fluidna duhovna atmosfera koja se javuva vo nas i ne vozdignuva sprema Boga vo sekoga{ pogolemo sfa}awe i qubov25. Kako takov Duhot ne mo`e ni da stoi miren nitu nie mo`eme da go dofatime. Toj e kako vozduh, kako blagouhanie koe se menuva sekoj moment, kako samata du{a bidej}i toj e vrhoven model na du{ata. Sv. Kiril Aleksandriski go opi{al celiot `ivot na svetitelite kako blagouhanie koe se iska~uva kon Boga. Takviot `ivot e natopen vo deluvaweto na Svetiot Duh. Isto kako {to vo Troica Duhot `ivee vo postojano ishodewe od qubeniot Otec sprema sakaniot Sin, i vo qubovno "zra~ewe" od Sinot sprema Otecot, taka vo nas Duhot postoi vo neprekinato struewe od Sinot sprema nas i od nas sprema Sinot od kogo go primame Duhot. Toj e ovaa nadoa|a~ka struja na qubov na Sinot ili, poto~no, na Otecot, koja od nas se vozvra}a, isto taka, kako struja koja e soedineta so na{ata qubovna ~uvstvitelnost za Sinot ili, poto~no, za Otecot. Toj se dvi`i vo nas i od nas na na~in na koj se dvi`i svetlinata ili mirisot ili vozdu{nite dvi`ewa, odnosno, bez na{a svesnost za nego. "Da ne se obiduvame da go onevozmo`ime letot na Gulabicata sprema Jagneto. Bi bilo isku{enie da se prekine ovoj let, da se dr`i Gulabicata vo na{ite race i da se nasladuvaat na{ite o~i kako {to im e ugodno, da se miluva, da se prou~uva vnimatelno, da se u`iva sozercuvaj}i go". Deluvaweto na Duhot vo nas e takov {to pravi da izvikame: "Gulabice moja vo karpest prolom, pod kameno zasolni{te, poka`i mi go liceto svoe, daj mi da go ~ujam glasot tvoj, za{to glasot ti e yvonliv, i liceto ti e prekrasno" (Pesna 2, 14)26.
Vtorata posledica koja sleduva vrz ova "po~ivawe" ili "prestojuvawe" na Duhot vo Sinot (odvoeno od nivnata nerazdeliva zaednica so nas) e onaa koga vernite go primaat Duhot na Hrista koj ne go primaat odvoeno od Hrista; tie ne se pripoeni na nego na rastojanie od Hrista, tuku poprvo vo Hrista, zatoa {to "vo Hrista" tie se podignati. Toa ne bi bilo taka ako Duhot be{e proizleguval "i od Sinot", ili ako, proizleguvaj}i od Otecot, toj ne be{e po~ival na Sinot. Vo ovoj slu~aj vernite mo`e da go poseduvaat Duhot bez da bidat vo Hrista, ili mo`e da go poseduvaat Hrista bez da bidat vo Duhot. Mo`eme podobro da go razbereme ova upatuvaj}i na sli~na razlika: iako nie sme "vo Hrista", sepak, poradi faktot deka Sinot proizleguva od Otecot preku ra|awe, nie, isto taka, ne sme vo Otecot na to~no istiot na~in, kako {to, {tom sme vo Duhot, posledovatelno, isto taka, sme vo Hrista. Ova e pri~inata zo{to Zapadniot hristijanski svet (Katoli~kiot i Protestantskiot) ponekoga{ go potvrduva prisustvoto koe se veli deka e vo Duhot, no ne isto i vo Hrista, ili zboruva za edno sve{tenstvo koe e Hristolo{ko-institucionalno i drugo koe e pnevmatolo{ko, ideja koja duri mo`e da se najde vo delata na nekoe ruski teolozi koi pi{uvale na Zapad (Loski, @ile).
Spored Pravoslavnoto u~ewe vernite mo`e da go poseduvaat Duhot samo "vo Hrista" i vice-versa27. Tie se soedinuvaat so Hrista niz Duhot koj nikoga{ ne go napu{ta Hrista, koj "svetli" od nego no ne "proizleguva" od nego. Na ovoj na~in vernite u~estvuvaat so Hrista vo "po~ivaweto" na Svetiot Duh koj sleguva na Nego. O~igledno, bidej}i vernite, razli~no od Hrista, ne se bo`estveni ipostasi tie imaat samo delumno u~estvo vo energijata na Duhot. Zatoa {to ~ove~kata ipostas ne e ednakva na Bo`estvenata ipostas, taa ne mo`e da ja sodr`i polnotijata na ipostasot na Duhot, no dotamu do kade e soedineta so Hrista e vo polo`ba da go prima prestojuvaweto na Duhot koj sleguva vrz Hrista, ili podobro, dotamu do kade go prima "po~ivaweto" na Duhot koj sleguva vrz nea, toa e ottamu samo ona "po~ivawe", ona "prestojuvawe" koe, vsu{nost, sleguva vrz Hrista koe ~ove~kata ispostas e sposobna da go primi. Duhot nikoga{ ne ja napu{ta ovaa polo`ba na po~ivawe vrz Hrista, bidej}i negovoto po~ivawe kako ipostas e vo Hrista kako voploten Sin Bo`ji. No Duhot mo`e da prestane da po~iva vrz ~ovekot bidej}i nema ve~en ipostasen odnos me|u lu|eto i Duhot.
Dotamu do kade niz na{ata zaednica so Hrista, so voplotenata ipostas na Sinot, go poseduvame Duhot, sleduvaat dve ne{ta: od edna strana, vo izvesna smisla, nie oblikuvame edna li~nost so Hrista; i od druga strana, zatoa {to, razli~no od Hrista, nie ne go poseduvame Duhot vo negovata ipostasna polnotija, no samo tolku kolku {to mo`eme da sodr`ime i tolku kolku {to korespondira na li~nosta na sekoj od nas, Duhot naporedno go naglasuva vo nas ona {to e specifi~no za nas kako li~nosti. Ova ne se dva odvoeni momenti kako {to misli Loski, no na osnova na samiot fakt deka sme soedineti so Hrista niz Duhot, zaednicata so Hrista, isto taka, go naglasuva na{iot rast kako li~nosti.
Se {to be{e ka`ano ovde za vernite mora da se sfati za da uka`e na niv kako na ~lenovi na Misti~noto Telo na Hrista. Duhot "po~iva" (sleguva) vrz Crkvata i vo Crkvata zatoa {to po~iva vrz Hrista, nejzinata glava, i zatoa {to Crkvata e soedineta so Hrista.
Bidej}i duri i terminot "zra~ewe", kako {to vidovme, ne zna~i deka onoj koj svetli, isto taka, proizleguva od onoj vo kogo ja ispu{ta svojata svetlina, toa poka`uva deka koga Duhot se povrzuva so nas, ne go pravi toa kako posledica na proizleguvaweto ili napu{taweto na Hrista, i ottamu ne go poseduvame vo izolacija od Hrista. Poprvo Duhot ne soedinuva vo Hrista i ne sobira zaedno vo nego. No dotamu do kade sme soedineti so Hrista, Duhot koj svetli od Hrista, isto taka, svetli od nas, ili od Crkvata. Me|utoa, Toj ne svetli kako celosna ipostas na na~in na koj toj svetli od Hrista, i ova od dve pri~ini: prvo, zatoa {to, razli~no od Hrista vernite ne se bo`estveni ipostasi, i vtoro, zatoa {to svetleweto na Duhot od vernite e vo zavisnost od nivnite soodvetni stadiumi na rast vo dobrodeteltta, i ova odvaj bi mo`elo da bide slu~aj koga Duhot bi svetlel od niv vo polnotijata na negovata Li~nost. So drugi zborovi ~ove~kite li~nosti na vernite se proniknati samo so deluvaweto na Duhot koj, kako Li~nost, e soedinet so Hrista bo`estvenata Glava na Teloto i Glava na sekoj vernik koj e ~len na negovoto Misti~no Telo. Zatoa kako ~ove~ki su{testva vernite ne mo`at da go imaat istiot celosen odnos so bo`estvenite Li~nosti koj ovie Li~nosti go imaat me|u sebe na osnova na nivnata zaedni~ka su{tina: tie mo`at da imaat samo odnos "niz blagodatta", odnosno, niz pri~esta ili niz deluvaweto, energijata na Duhot.
Od ovaa pri~ina Grigorij Kiparski odbegnuva da go dade imeto "zra~ewe" za manifestacijata na Duhot niz svetitelite. Sepak tradicijata na Crkvata cvrsto go potvrduva ova "zra~ewe" dodeka o~igledno go razlikuva od "svetleweto" na Duhot od Hrista. Merata na ova zra~ewe na Duhot vo svetitelite e soodvetno na nivniot rast vo Hrista i na prisustvoto i delotvornata aktivnost na Hrista vo niv.
Sv. Simeon Nov Bogoslov, opi{uvaj}i go stravot koj ja obzel negovata du{a pri viduvaweto na Bo`jata slava, i negoviot obid da se sokrie od nea, prodol`uva vo ovie zborovi: "No ti moj Bo`e me obzema{ se pove}e/ Duri pove}e me opfa}a{ i pregrnuva{/ vo pazuvite na tvojata Slava, moj Bo`e,/ vo diplite na tvoite ode`di,/ sobiraj}i me i pokrivaj}i me so tvojata svetlina"28. A na drugo mesto veli: "Bidej}i umot e izguben vo tvojata svetlina/ i e ispolnet so zra~ewe i stanuva svetlina/ sli~na na tvojata Slava"29.
Kade iskustvoto na Duhot vo Crkvata i vo vernite oslabnuva, ovde se pojavuva Crkva koja predimstveno e juridi~ka i institucionalna, ili religiozen `ivot koj se karakterizira so preteran individualizam. Toa ne e zatoa {to prisustvoto na Hrista odvoeno od Duhot gi predizvikuva ovie pojavi - kako {to nekoi Zapadni teolozi i duri nekoi Pravoslavni avtori smetaat - bidej}i Hristos, vsu{nost, ne prestojuva vo Crkvata i vo vernite odvoeno od Duhot. Poprvo toa e zatoa {to toj se sfa}a ili kako dale~en lik koj ostavil zad sebe vikar da upravuva so Crkvata spored negovite zapovedi (Katolicizmot), ili poinaku kako nekoj koj dozvoluva sekoj vernik da se rakovodi spored sfa}awata na svojata svest (Protestantizam).