SREDBI SO BLOK

(Na petnaeset godini od denot na smrtta)

Pred trieset godini, 1906 godina, vo mojot `ivot se slu~i eden nastan, posle koj jas stanav vozrasen ~ovek. Zad grb mi bea samo 14 godini, no `ivotot vo toa vreme brzo ne porasna. Ja pre`iveavme japonskata vojna i revolucijata, bevme postaveni pred neophodnosta brzo da gi proanalizirame na{ite detski pretstavi za svetot i da si dademe odgovor, kade sme i so kogo sme. Prv pat vo soznanieto ni vleze sfa}aweto za noviot heroj, ~ie ime be{e - Narodot. Edinstveno, {to zbunuva{e i ma~e{e, - toa be{e neophodnosta da se dade odgovor na najva`noto pra{awe: veruvam li vo Boga? Postoi li Bog?

I ete odgovorot stigna. Stigna so takva tragi~na nepobitnost. Duri i sega se se}avam na pejza`ot na ovoj odgovor. Razdenuvaweto na topol leten den. Maznoto rumeno nebo. Crnite {ari na ovalnite listovi na bagremot. Gromkoto ~urulikawe na vrabcite. Vo sobata pla~. Umre tatko mi. I prostata misla vo glavata: "Ovaa smrt nikomu ne mu treba. Taa e nepravedna. Zna~i, nema pravednost. A ako nema pravednost, nema ni praveden Bog. Ako pak nema praveden Bog, zna~i, i voop{to nema Boga".

Nikakvi somne`i, nikakvi dokazi protiv takviot zaklu~ok. Beden e svetot, vo kogo nema Boga, vo kogo caruva smrtta, bedni se lu|eto, bedna sum jas, koja naedna{ porasnav, zatoa {to ja doznav tajnata na vozrasnite, deka nema Boga i deka vo svetot ima bolka, zlo i nepravednost.

Taka mi zavr{i detstvoto.

Esenta prv pat zaminav podolgo od Crnoto more, od jugot, sonceto, vetrot, slobodata. Prvata zima vo Peterburg. Mala soba vo Baskoviot sokak. Gimnazija. Utroto zapo~nuvame da u~ime na elektri~na svetlina, i na poslednite ~asovi isto taka, gorat svetilkite. Na ulicite crvenikava magla. Pa|a crvenikav sneg. Nikoga{, nikoga{ nema sonce. Bliskite slu`at panihidi, vo crnina se. Vo panihidite ima smirenie, a jas ne sakam da se pomiram, a i nema so kogo da se pomiruvam, zatoa {to Nego go nema. Ako mo`ev u{te doma da se somnevam i kolebam, tuka, vo ovaa crvenikava magla, vo ovaa prokleta esen, nemav nikakvi somne`i. Nebesniot svod potpolno se be{e nadvisnal nad ovoj grad-grob, a zad nego - praznina.

Ne go sakav Peterburg. Mi be{e te{ko da se nateram da u~am. Namesto vo gimnazija odev da talkam daleku po Petrovskiot park, na buni{teto, pokraj gulabovoto streli{te. Najostrata taga vo celiot `ivot mi se slu~i toga{. I du{ata saka{e podvig, da gine za celata nepravda na svetot, za da ja nema taa crvenikava magla i besmisla.

Vo mojot klas se zanesuvaa so Andreev, Komisar`evski, Meterlink. Jas me~taev da se sretnam so toga{nite revolucioneri, koi bea podgotveni sekoj den da go `rtvuvaat svojot `ivot za narodot. Mi se slu~uva{e da se sretnam so nekoi male~ki partiski studenti, no tie ne go `rtvuvaa `ivotot, a razmisluvaa za vi{okot na vrednosta, za kapitalot, za agrarnoto pra{awe. Toa silno razo~aruva{e. Ne mo`ev da sfatam, od kade politi~kata ekonomija - e tolku pointeresna rabota od smetkite od pazar, koi na majka mi i gi nose{e gotva~kata Anu{ka.

Belite no}i se poka`aa u{te po`estoki od crnite denovi. Talkav so ~asovi, da se u~i be{e re~isi nevozmo`no, pi{uvav stihovi, ne mo`ev mesto da si najdam. Nema{e smisla ne samo vo mojot `ivot, vo celiot svet beznade`no smislata be{e zagubena. Na esen povtorno crvenikava magla.

Bliskite re{ija da me izbavat od kolosekot na pateti~nata taga i vera vo besmislica.

Imav edna bratu~etka, mnogu postara od mene. Devojka koja be{e pozitivna, vesela, umna. Taa ima{e zavr{eno medicina, ima{e socijal-demokratski simpatii i potpolno ne so~uvstvuva{e so moite besmislici. Jas za nea bev "dekadentka". Po du{evnata dobrina taa re{i da se zanimava so mene. I da ne se zanimava vo svojot, a vo mojot duh.

Edna{ me odnese na literaturna ve~er na nekoe propadnato realno u~ili{te, nekade vo Ismailovskite ~eti.

Vo sekoja prestolnina ima nekoja provincija, taka i tuka ima{e nekoja Ismailovska provincija na nekoe realno u~ili{te. Vo rekreacionata sala ima{e mnogu mlad narod. ^itaa stihovi poeti-dekadenti. Gi ima{e dovolno mnogu. Eden visok, bez podbradok, so ogromen nos i so pravi prameni vo dolgata kosa, vo redingot so dolgi poli, ~ita veselo i {u{kavo, velat - Gorodecki. Drugiot - Dimitar Cenzor, likot ne mu go zapomnav. U{te nekoi, ne se se}avam. I u{te eden. Mnogu neposreden, malku nadmen, glasot baven, liceto nesovremeno, a kako od nekoj srednovekoven spomenik, od kamen isklesano, ubavo i nepodvi`no. ^ita stihovi, o~igledno, novi, - "Po ve~erite, nad restoranite...", "Nepoznatata". I u{te ~ita...

Vo mojata du{a - ogromno vnimanie. ^ovek so takvo dale~no, indiferentno, ubavo lice - toa sosema ne e isto {to i drugite. Pred mene, ne{to neobi~no, mnogu pove}e od ona {to go znam, ne{to zabele`itelno. Vo stihovite ima mnogu taga, beznade`nost, mnogu glasovi na stra{niot Peterburg, crvenikavata magla, gradskoto zadu{uvawe. Tie ne se nadvor od mene, tie vojuvaat vo mene, tie kako da se moi stihovi. Jas ve}e znam, deka toj ja znae tajnata, okolu koja jas previram, so koja ve}e mnogu pati se sudruvav za vreme na svoite skitawa po ostrovite.

Ja pra{uvam bratu~etkata: "Vidi vo programata: koj e ova?"

Odgovara: "Aleksandar Blok".

Vo klasot mene mi nabavija kniga. Na prvata stranica crte` - mladiot poet se probiva vo nekakvi prostori. Stihovite nesfatlivi, no proniklivi, - ne sakam da se razdelam od niv. "Ubij me, kako {to jas nekoga{ gi ubiv moite bliski. Zaboraviv se {to e qubov, a srceto na viulici go podariv...". Ne sfa}am, no sfa}am, deka toj ja znae mojata tajna. ^itam se {to ima od toj mlad poet. Doma kone~no im se razjasnuva: jas sum - dekadentka. Jas navistina sum vo neobi~en svet. Sama pi{uvam, pi{uvam za tagata, za Peterburg, za podvig, za narodot, za gibelta, u{te za tagata i za voshitot.

Najposle se pro~itav, mnogu raboti nau~iv napamet, zasekoga{. Znam, deka toj bi mo`el da mi ka`e duri i magi~na formula kako da se spravam so mojata taga. Treba da pozboruvam so nego. Ja doznav adresata: Galerna, 41. Odam. Ne go zateknav doma. Odam vtor pat. Ne e doma.

Tretiot den, so raceto vo xebovite, spu{taj}i gi u{ite na mojata finska {apka, odam po Nevskiot prospekt. Ne zastanuvam - vo o~ekuvawe sum. Povtorno ne e doma. Pa, re{eno e, }e ~ekam. Nekoi podrobnosti na stanot za~uduvaat. Vo malata soba od nepoznata pri~ina ogromen portret na Mendeleev. [to e toj, hemi~ar, {to li e? Vo kabinetot nema mnogu raboti, no se se golemi raboti. Poredokot e primeren. Na rabotnata masa re~isi ni{to nema.

Dolgo ~ekam. Najposle, yvon~eto. Razgovor vo hodnikot. Vleguva Blok. Toj e oble~en vo crna {iroka bluza so kragna {to se spu{ta, sosema isto kako i na poznatiot portret. Mnogu tivok, mnogu srame`liv.

Ne znam od kade da po~nam. Toj ~eka, ne pra{uva zo{to sum do{la. Izma~uva~ki mi e sramno, se ~ini, se posramno, {to na krajot na krai{tata jas se u{te sum devoj~e, i toj mo`e da ne me sfati seriozno. Naskoro }e napolnam petnaeset godini, a toj ve}e e vozrasen, - sigurno ima dvaeset i pet godini.

Najposle, se sobiram odvnatre, ka`uvam se odedna{. Ne go sakam Peterburg, ja mrazam crvenikavata magla, ne mo`am da se spravam so taa esen, znam, deka vo svetot ima taga, talkam po ostrovite so ~asovi, re~isi sigurno znam, deka nema Boga. Iska`uvam se vo eden zdiv. Zboruvam za negovite stihovi, za toa, kako tie prosto vo krv mi vlegle, za toa, deka mi se ~ini, deka toj go ima klu~ot na tajnata, go molam za pomo{.

Toj e vnimatelen, poln so po~it i seriozen, toj se razbira, voop{to ne pou~uva i, se ~ini, ne zabele`uva, deka ne sum vozrasna.

Zboruvame dolgo. Nadvor ve}e e temno. Se ocrtuvaat prozorcite na drugite stanovi. Toj ne go pali svetloto. Dobro mi e, doma sum, iako mnogu raboti ne mo`am da sfatam. ^uvstvuvam, deka do mene e golem ~ovek, deka toj pove}e od mene se izma~uva, deka mu e u{te pota`no, deka besmislicata ne e pobedena, ne e uni{tena. Me porazuva negovata osobena vnimatelnost, nekoja ne`na gri`livost. Od pogolemiot ~ovek mi e u`asno `al. Zapo~nuvam vnimatelno da go te{am, se te{am i sebe.

Tu|o ~uvstvo. Zaminuvaj}i od Galerna, ostaviv del od du{ata tamu. Toa ne e poludetska vqubenost. Na srceto mi e poprvo maj~inska vnimatelnost i gri`a. A zaedno so toa srceto mi e lesno i radosno. Dobro, koga vo svetot ima takva golema taga, golem `ivot, golemo vnimanie, otvorena, zritelna du{a.

Po edna nedela dobivam pismo, neobi~en kovert, jarko-sin. Rakopisot e cvrst, ne mnogu krupen, {irok, {tedar, so {iroko razdeleni redovi. Vo pismoto se stihovite: "Koga stoite pred mene... Se {to smeam da mislam e deka imate petnaeset godini". Pismoto zboruva za toa, deka tie - se na umirawe, deka nemu mu se ~ini, deka jas se u{te ne sum so niv, deka se u{te mo`am da najdam nekoj izlez vo prirodata, vo dopir so narodot. "Ako ne e docna, begajte od nas, koi sme na umirawe..." Pismoto e od Revel - zaminal na gosti kaj majka si.

Ne znam poradi {to, jas negoduvam. Da begam - pa dobro. Go kinam pismoto, i kovertot go kinam. Se razbira. Izbegav. Taka znajte, Aleksandar Aleksandrovi~, ~ovek, koj se sfa}a, koj sfa}a, {to zna~i da se talka bez cel po predgradijata na Peterburg i {to zna~i da se vidi svetot, vo koj nema Boga.

Vie umirajte, a jas, jas }e se boram so smrtta, so zloto, i za vas }e se boram, zatoa {to `al mi e za vas, zatoa {to mi vlegovte v srce i nikoga{ ne }e izlezete od nego.   

__________________________

          Petrograd, se razbira, me pobedi. Tagata ne be{e tolku silna. Pominaa godini. Vo 1910 godina se oma`iv. Ma` mi be{e od petrogradsko semejstvo, prijatel na poetite, dekadent po su{tina, no socijal-demokrat, bol{evik. Semejstvoto mu be{e profesorsko, vo nego postoe{e kult na se}avawe na Solovjev, prijatni sekojdnevni anegdoti za nego.

            Ritamot na na{iot `ivot ne be{e ubav. Stanuvavme okolu tri ~asot popladne, si legnuvavme v zori. Sekoja no} so ma` mi bevme vo petrogradskiot svet. Ili kaj Vja~eslav Ivanov vo kulata, kade neophodno be{e da se stigne pred 12 ~asot na polno}, ili vo esnafot na poetite, ili kaj Gorodecki, i.t.n.

            Neprenosliv e toj vozduh vo 1910 godina. Mi se ~ini, ne }e pogre{am, ako ka`am deka kulturnata, literaturna, mislovna Rusija be{e potpolno podgotvena za vojna i revolucija. Vo ovoj period se se pome{a. Apatija, uninie, dekadencija - ~ekawe na novi katastrofi i podobruvawa. @iveevme srede ogromnata zemja bukvalno na nenaselen ostrov. Rusija be{e nepismena - vo na{ata sredina be{e sosredoto~ena celata svetovna kultura: napamet se citiraa Grcite, se zanesuvavme po francuskite simvolisti, ja smetavme skadinavskata literatura za svoja, ja poznavavme filosofijata i bogoslovijata, poezijata i istorijata na celiot svet, vo taa smisla bevme gra|ani na vselenata, ~uvari na golemiot kulturen muzej na ~ove{tvoto. Toa be{e Rim vo vremeto na dekadencijata. Nie ne `iveevme, nie go zercavme samo ona {to be{e prefineto vo `ivotot, ne se pla{evme od nikakvi zborovi, vo oblasta na duhot bevme cini~ni i necelomudreni, vo `ivotot mlitavi i nedejstveni. Vo izvesna smisla nie, se razbira, bevme revolucija do revolucija, - tolku dlaboko, bezmilosno i gibelno se prekopuva{e po~vata na starata tradicija, tolku smeli mostovi se frlaa vo idnina. I zaedno so toa ovaa dlabo~ina i smelost bea povrzani so neprekumerno tlenie, so duhot na umirawe, prizra~nost, efemernost. Nie bevme posledniot akt na tragedijata - razdeluvawe na narodot od intelegencijata. Zad nas se prostira{e seruskata sne`na pustina, okovanata zemja, koja ne gi znae{e ni na{ite voshiti ni na{ite maki, koja ne ne zarazuva{e so svoite voshiti i maki.

            Se se}avam na edna od na{ite prvi poseti na kulata na Vja~eslav Ivanov. Cela Rusija spie. Polno}. Vo trpezarijata ima{e mnogu narod. Bez somnevawe nema{e ni eden malogra|anin, ~ovek voop{to, gore-dolu ~ovek. Se u{te ne uspeavme da se pozdravime so site, a Mere{kovska ve}e mu vika{e na ma` i:

- So koj ste vie - so Hrista ili so Antihrista?

Sporot se prodol`i. Doznav deka Hristos i revolucijata se nerazdelno povrzani, deka revolucijata - toa e razotkrivawe na tretiot Zavet. Go slu{av beskone~niot potok na poslednite, najseriozni zborovi. Pred mene kako da ima{e nekoja duhovna razgolenost, se nadvor, se re~isi besramno. Potoa Kuzmin pod sopstvena muzi~ka pridru`ba pee{e duhovni stihovi. Potoa slede{e razgovor za gr~kite tragedii, za "orhestre", za Dionis, za pravoslavnata crkva. V zori se ka~uvavme na pokrivot, toa isto taka be{e spored redot na minuvaweto na vremeto vo kulata. Dolu se gleda{e Tavri~evskata gradina i kupolata na Dr`avnata duma. Sonliv, siv grad.

Nautro se pie{e ~aj, se jade{e kajgana. Vreme e za doma. Po sonlivite ulici vo siten kas tr~a kowot na pajtonxijata. Vo du{ata mi e matno. Kako nekoe pijanstvo bez vino, hrana koja ne nasituva. Povtorno taga.

I ~udno, - ete site bea za revolucijata, ka`uvaa najodgovorni zborovi. A mene u{te pove}e od porano mi e neprijatno poradi nea. Bidej}i nikoj, nikoj za nea ne umira. [tom }e doznaeja deka za nea umiraat, nekako i se toa }e go ocenea, }e go odobrea ili ne }e go odobrea, }e go sfatea vo povisoka smisla, }e ja pominat vo vikawe cela no} - do utrinskata kajgana - i sosema ne }e sfatat deka da se umira za revolucija - toa zna~i da se ~uvstvuva realnata ortoma na vratot, ete vo edno takvo sivo i sonlivo utro sekoga{ da se zaminuva, fizi~ki, realno da se primi smrtta. I `al mi be{e za revolucionerite bidej}i tie umiraat, a nie mo`eme samo umno i vozvi{eno da zboruvame za nivnata smrt.

I u{te mi be{e `al, - ne za Boga, Nego ovde go nema{e. @al mi be{e za Hrista. Toj isto taka umiral, Mu te~ela krvava pot. Nego go udirale, a nie za toa mo`eme gromko da zboruvame, vo nas nema ni eden zabranet zbor. I ako Negovata smrt be{e sfatliva za razbojnicite, bludnicite i mitarite, nesfatliva be{e - za nas, koi bez razmisluvawe se dopiravme do Negovite rani i ne se obgoruvavme od Negovata krv.

Postepeno doa|a{e do delewe. Hristos koj se u{te ne mi be{e poznat, se ~ine{e svoj (go ~uvstvuvav kako svoj). Crtata na delewe sekoga{ se prodlabo~uva{e. Petrograd, kulata na Vja~eslav, duri i kulturata, maglata, gradot, reakcijata - be{e edno. A drugo be{e - ogromniot, mudar, mol~aliv i celomudren narod, koj umira{e za revolucijata, poradi ne{to Blok, i u{te - u{te Hristos. Hristos - toa e ne{to na{e... ^ie na{e? Zarem sum tamu kade e Toj? Zarem ne sum srede neodgovorni zborovi koi po~nuvam da gi primam kako bogohulstvo, kako navreda, kako smrtonosen otrov? Treba da izbegam, da se oslobodam. No toa ne e tolku lesno. @ivotot se vrti vo krug, po zbori{tata vo kulata, a potoa po esnafite, po ku~iwata skitnici.

Esnafot na poetite samo {to se izgradi. Tamu be{e {kolski seriozno, tro{ka zdodevno i izve{ta~no. Ima{e razni stihovi. Po~naa da se proslavuvaat Gumilev i Ahmatova. Toj talka{e nadvor od ruskata ramnica, vo tu|ite egzoti~ni zemji, taa ne izleguva{e od pragot na zadu{livata, natrupana so drangulii soba. Ni so nego ni so nea pati{tata ne ni se soedinuvaa.

A burata se pribli`uva{e. Rusija - be{e nema i mrtva. Petrograd, otkinat od nea, - kako otkinat od bregot, so bezumniot korab jure{e vo magla i vo gibel. Toj umira{e od otsustvo na izvornost, od otsustvo na mo`nost ednostavno da se zboruva, ednostavno da se `ivee. Voop{to nikakvi revolucii i nikakvi revolucioneri vsu{nost ne se poka`aa. Postoe{e samo crnata petrogradska no}. Zadu{uvawe. Tagata ne be{e vo o~ekuvaweto na  zorata, a vo ubeduvaweto deka nikakva zora nikoga{ pove}e ne }e ima.

Takov e fonot na koj se slu~uvaa retkite sredbi so Blok. Cela serija - vtoriot period na na{eto poznanstvo.

__________________________

          Prvata sredba - be{e vo dekemvri 1910 godina, na sobirot posveten na desetgodi{ninata od denot na smrtta na Vladimir Solovjov. Toa se slu~uva{e vo Teni{evskoto u~ili{te. Nastapija Vja~eslav Ivanov, Mere{kovski, nekoi glumici, u{te nekoj i Blok. Na scenata be{e nadmen, zboruva{e za nesfa}aweto na tolpata, ja istaknuva{e svojata odbranost i osamenost. Redingot mu be{e zategnat, glavata visoko krenata, liceto ubavo, tragi~no i nepodvi`no.

            Na pauzata ma` mi otide da pu{i. Naskoro se vrati za da me vikne da se zapoznam so Blok i negovite, koi toj dobro gi znae{e. Jas re{itelno se otka`av. Toj be{e za~uden, zapo~na da nastojuva. No jas u{te edna{ izjaviv deka ne sakam da se zapoznam, - i toj si otide. Se zabiv vo dlabo~inata na svojot red i se uspokoiv.

            Naskoro ma` mi se vrati, no ne sam, a so visoka, polni~ka i, kako {to mene vedna{ mi se vide, zajadliva dama, - i so Blok. Pove}e ne mo`ev da se krijam, - treba{e da se zapoznam. Damata se nasmevnuva{e. Blok ja podade rakata.

            Vedna{ sfativ deka me pozna. Navistina, toj re~e:

            - Sme se sretnale so vas.

            Povtorno poznatata, sfatliva nasmevka. Me pra{uva{e dali se u{te skitam, kako se snajdov vo Petrograd. Odgovarav bez vrska. Qubov Dimitrievna ne vikna da jademe. Se dogovaravme za denot. Slava na Boga, razgovorot se zavr{i. Zasedavaweto se obnovi.

            Potoa jadevme kaj niv. Po negoviot dnevnik se gleda deka toj ru~ek go ~ekal so ~uvstvo na te`ina. Jas isto taka. Za sre}a, tamu, osven nas, be{e mnogu zborlestiot Ani~kov so `enata. Zboruvaa za Anatol Frans. Po ru~ekot mi poka`uva{e fotografii od Normandija i Anglija, kade bil letovo, zboruva{e za Naugejme, povrzan so posebni misti~ni pre`ivuvawa, pra{uva{e za porano. U{te zboruvaa za rodnite pejsa`i, vo koi neophodno e do kraj da se sfati ~ovekot. Zboruvav deka moe e - ona zimsko, burno, re~isi crno more, peso~nite pretrkaluvawa na visokite pustinski duni, srebreno-temnosiviot {amak i kricite na (baklanov). Toj raska`uva{e deka spored semejnite podatoci, semejstvoto na Blok e od germansko poteklo, no koga bil vo Holandija, sfatil deka toa e gre{ka, deka negovite pretci imeno se ottuka, - dotamu nemu tamu se mu se videlo rodno i krvno. Potoa zboruvavme za detstvoto i za detskata sklonost kon stra{noto i isku~itelnoto. Toj raska`uva{e kako vo detstvoto smislil drama. Herojot trebalo da svr{i so sebe. Nikako ne mo`el da se re{i za na~inot na samoubistvo. Najposle re{il: herojot sednuva na lambata i izgoruva. Kako odgovor raska`av za ~udovi{teto koe postoe{e vo moeto detstvo. Go vikaa Gumisterlan. Toj no}e se dotrkaluva{e vo mojata soba, trkalezen i vlaknest, i is~eznuva{e zad zavesata od prozorecot.

            Se sretnavme kako poznati, kako pristojni lu|e, vo pristojno dru{tvo. Ne kako prviot pat, koga od ulica, od petrogradskata magla, se vturnav kaj nego. Blok mo`e{e da ni dojde na gosti, imavme cel kup zaedni~ki prijateli, kaj koi isto taka mo`evme da se sretneme. Postoeja mnogu mostovi. Ne mo`ev neposredno da mu se obrnam, pokraj se {to kaj nas se poka`a zaedni~ko.

            Taka se zavr{i 1910 godina. Taka pominaa i 11 i 12-ta. Za toa vreme se sretnuvavme dovolno ~esto, no sekoga{ so lu|e.

            Vo kulata Blok doa|a{e retko. Toj tamu, kako i sekoga{, vpro~em, mnogu mol~e{e. Se se}avam, kako prv pat gi ~itav stihovite na Ana Ahmatovna. Vja~eslav Ivanov predlo`i da gi ocenuvame nejzinite stihovi. Saka{e Blok da bide obvinitel, a toj Ivanov advokat. Blok se otka`a. Toga{ mu predlo`i na Blok da ja za{tituva, a toj da ja obvinuva. Blok povtorno se otka`a. Toga{ u{te edna{, so kratko izrazeno mislewe zapo~na da go moli Blok.

            Blok se zacrveni - toj za~uduva~ki se crvenee{e od zbunetost - seriozno pogledna okolu i re~e:

            - Taa pi{uva stihovi kako pred ma`, a treba da se pi{uvaat kako pred Boga.

             Site zamol~ija. Potoa zapo~na da go ~ita poetot {to be{e na red.

            Se se}avam na Blok kaj nas, vo stanot na majka mi, na Mala Moskva. Ima{e mnogu narod. Majka mi i gi poka`uva{e na Qubov Dimitrievna starinskite tanteli, koi gi ima{e cela kolekcija. Potoa sleduva{e zaedni~ka pro{etka. Po u`inata razgovor. Mu doka`uvav na Blok deka se e dobro, deka se te~e taka kako {to treba. I ~uvstvuvav deka od logikata na moite zborovi so sekoja minuta raste i se {iri nekoja samo odvaj vidliva puknatinka vo mojot `ivot. U{te pomnam, kako zaedno so Pjast, Narbut i Moravski vo restoranot "Vena" odbiravme kral na poetite. Za ova ima vo spomenite na Pjast.

            Ovoj period, ne davaj}i ni{to su{tinsko vo na{ite odnosi, sekojdnevno ne zbli`i, - poskoro ednostavno ne zapozna. Vo nego spa|a sredbata kaj Ani~ikovi, kade jadevme nekoja posebna salata od gr~ki orevi i jastozi i kade go pre~ekavme Andrej Beli koj dojde od Moskva {totuku `enet. @ena mu poka`uva{e kako umee da napravi most, a Ana Ahmatova, kako odgovor na toa, nekako kako zmej gi prevrtuva{e racete.

            I najposle, u{te edna sredba. Isto taka so lu|e. Vo edna slu~ajna minuta, neo~ekuvano za sebe, mu ka`av ne{to {to se u{te ni sebe ne smeev da si go ka`am.

            - Aleksandar Aleksandrovi~, re{iv da zaminam ottuka: sakam da se vratam na zemjata. Tuka treba da se umira, a jas se u{te skitam.  

            - Da, da, vreme e. Potoa ne }e mo`ete. Treba da pobrzate.

            Naskoro se zatvori vo sebe. Toa so nego ~esto se slu~uva{e. Go isklu~i telefonot, pismata ne gi ~ita{e, nikogo ne prima{e kaj sebe. Skita{e samo po predgradijata. Nekoi velea - pie. No mene mi se ~ine{e deka ne pie, a ednostavno mol~i, taguva i go o~ekuva neizbe`noto. Be{e ma~no da se znae deka se zatvoril vo sebe i deka ne mo`e da mu se pomogne.

            Jas navistina re{iv da zaminam na prolet definitivno, zaedno so obi~noto zaminuvawe od Petrograd. Ne mnogu demonstrativno, bez gromki zborovi i histerija, nikogo ne navreduvaj}i.

            Kade da se odi? Ne vo narodot. Narodot - toa be{e mnogu matno. A kon zemjata.

            Najprvin ednostavno normalno leto na jug. No na esen zaedno so site ne se vra}am vo Petrograd. Na esen na Crno more ima ogromni, slobodni buri. Na morskite rakavi mo`e (da se odi na jatok?). Dru{tvo mi se - malterisuva~ot Leontij, bravarot [ligelmil, bawarot Vinatura. Talkame po visokite poplaveni bregovi. Nave~er po morskiot breg do doma. Vo u{ite ni vie veterot, slobodno, lesno. Petrograd is~ezna. Dolu kulturata, dolu crvenikavata magla, kulata, filosofijata. Tamu ima samo eden zalo`nik. ^ovek - simvol na stra{en svet, to~ka na stavka na site negovi maki, edinstvena vistina za nego, a mo`ebi i edinstveno, so maka kupeno negovo opravdanie - Aleksandar Blok.

Majka Marija (Skobcova)

SPOMENI, STATII, ESEI