Владимир Соловјов-КРАТКА ПОВЕСТ ЗА АНТИХРИСТ (1 дел)

Panmongolizam! Iako e i divo,

Toa ime sepak go miluva uvoto moe,

Tokmu kako da e ispolneto so milost

I kako polno da e so velika slu`ba Bo`ja.

GOSPO|ATA: Otkade e toa moto?

          G. Z.: Mislam deka go napi[al avtorot na povesta.

          GOSPO|ATA: Dobro, ~itajte.

G. Z.: (~ita): Dvaesetiot vek po Ra\aweto Hritovo bilo vreme na poslednite golemi vojni, nemiri i presvrti. Posrednata dale~na pri~ina na najgolemata nadvore[na vojna bila duhovnoto dvi`ewe na panmongolizmot, koj nastanal u[te kon krajot na 19 vek vo Japonija. Nakloneti kon podra`avawe, Japoncite voshituva~ki brzo i uspe[no gi prezele materijalnite oblici na evropskata kultura, istovremeno usvojuvaj]i i nekoi evropski vtoroklasni idei. Doznavaj]i od vesnicite i istoriskite u~ebnici deka na Zapad postoi panhelenizmot, pangermanizmot i panslavizmot, tie ja proglasile golemata ideja na panmongolizmot, so namera pod svoe vodstvo da gi obedinat site narodi na isto~na Azija zaradi odlu~na borba protiv strancite, to est Evropejcite. Koristej]i se so toa [to na po~etokot na 20 vek Evropa bila zafatena so odlu~na borba so muslimanskiot svet, Japoncite po~nale da go ostvaruvaat svojot plan: najprvo ja zazele Koreja, potoa Peking, kade so pomo[ na kineskite napredni partii ja soborile starata manxurska dinastija i ja zamenile so japonska, so [to kineskite konzervativci brzo se pomirile, sfa]aj]i deka od dve zla podobro e da se odbere pomaloto, i deka svoj svojot sekoga[ go smeta za brat. Vaka ili onaka, imeno, starata Kina nemala izgled da ja odr`i dr`avnata samostojnost, i neizbe`no morala da se pot~ini ili na Evropejcite ili na Japoncite. Sepak, bilo jasno deka vladeeweto na Japoncite, kolku i da gi uni[tilo nadvore[nite formi na kineskata dr`avnost (odamna ve]e istro[eni), ne gi naru[ilo vnatre[nite na~ela na revolucioneren `ivot, dodeka prevlasta na evropskite velesili, koi od politi~ki pri~ini gi podr`uvaat hristijanskite misioneri, gi zagrozila najdlabokite temeli na Kina. Porane[nata omraza pome\u Kinezite i Japoncite se rodila vo vreme koga ni ednite ni drugite ne gi poznavale Evropjanite, no koga gi zapoznale, neprijatelstvoto na ovie dva naroda li~elo na doma[na kavga i ja izgubilo smislata. Potpolno tu\i, Evropjanite bile samo neprijateli, i nivnata vlast vo ni[to ne mo`ela da mu laska na kineskoto nacionalno samoqubie, dodeka vo racete na Japoncite Kinezite gledale slatka mamka na panmongolizmot, koj i vo nivnite o~i ja opravduval ta`nata neizbe`nost na nadvore[nata evropeizacija. "Sfatete, uporni bra]a", povtoruvale Japoncite, "deka nie od zapadnite pesovi ne go prezemame oru`jeto od qubov, tuku za da gi pobedime so nivnoto sopstveno oru`je. Ako ni se priklu~ite i go primite na[eto prakti~no vodstvo, nabrzo belite \avoli ne samo [to ]e gi isterame od na[ata Azija, tuku ]e gi osvoime i nivnite zemji, i ]e go osnovame Centralnoto Carstvo, koe ]e ima vlast nad celiot svet. Ispravna e va[ata nacionalna gordost i prezir sprema Evropejcite, no nemojte tie ~uvstva da gi zasiluvate samo so fantazii, tuku i so razumno deluvawe. Nie prvi pristapivme na rabotata, pa sakame i na vas da vi gi poka`eme pati[tata na zaedni~ka korist. Sami ]e vidite [to vi donese na[ata politika na samouverenost i nedoverba sprema nas, va[ite prirodni prijateli i za[titnici: Rusija i Anglija, Germanija i Francija za malku potpolno ne ve podelija pome\u sebe, a site va[i tigrovski potfati zavr[ija so bespomo[no frlawe na zmijskata opa[ka". Razumnite Kinezi zaklu~ile deka toa e to~no, i japonskata dinastija se zacvrstila na vlast. Nejzinata prva gri`a bila - sekako - sozdavawe na mo]na kopnena vojska i flota. Golem del od vooru`enite sili na Japonija e prefrlen vo Kina, sozdavaj]i osnova na novata ogromna armija. Japonskite oficeri, koi govorele kineski, ja vr[ele ulogata na instruktori mnogu pouspe[no od otstranetite Evropjani, a vo bezbrojnoto `itelstvo na Kina, vo ~ij sostav u[te vleguvale Manxurija, Mongolija i Tibet, se na[le dovolno lu\e sposobni za vojska. Ve]e prviot bogdihan od japonskata dinastija mo`el da ja izvr[i prvata proverka na oru`jeto na obnovenata imperija: gi potisnal Francuzite od Tonking i Sijam, Agli~anite od Burma, i na Centralnoto Carstvo ja prisoedinil cela Indokina. Negoviot naslednik, po majka Kinez, koj vo sebe ja soedinil kineskata lukavost i lesnopodvi`nost so japonskata energi~nost, podvi`nost i pretpriemlivost, vo kineskiot Turkistan ja mobilizira ~etvoromilionskata armija, i koga Cun-li-Jamin doverlivo mu soop[tuva na ruskiot ambasador kako taa armija e nameneta za osvojuvawe na Indija, bogdihan vleguva vo ruskata Sredna Azija, i podbunuvaj]i go tamu celokupnoto `itelstvo, brzo napreduva preku Ural. Dodeka na brzina mobiliziranite edinici na ruskata vojska brzaat od Polska, Litva, Kiev i Voliwa, Petrograd i Finlandija, bogdihan-ot so svojata vojska ja preplavuva isto~na i sredi[na Rusija. Bidej]i ne e podgotven voen plan na vreme, i bidej]i neprijatelot imal ogromna brojna nadmo], ruskiot vojnik - i pokraj svoite voeni doblesti - mo`el samo ~esno da gine. Brzinata na neprijatelskata naezda ne dozvoluva dobro da se koncentriraat ruskite edinici, i nivnite korpusi, vo `estoki no beznade`ni bitki, se uni[teni eden po drug. Mongolite isto taka, imaat gubitoci, no lesno gi popolnuvaat, bidej]i uspeale da zavladeat so celokupnata azijska `elezni~ka mre`a. Za toa vreme ruskata vojska od dvesta iljadi borci, odamna sobrani na granicite na Manxurija, bezuspe[no se obiduva da prodre vo Kina, koja dobro se brani. Ostavaj]i del od silite vo Rusija, za da se spre~i formiraweto na novite edinici kako i za da gi gonat se pobrojnite partizanski odredi, bogdihan-ot na ~elo so trite armii gi preminuva granicite na Germanija. Tuka sepak, uspeale na vreme da se podgotvat, i edna od mongolskite armii e potpolno uni[tena. No vo toa vreme vo Francija na vlast doa\a zadocnetata revan[isti~ka partija, i nabrzo vo pozadinata na Germancite se nao\aat milion neprijatelski bajoneti. Nao\aj]i se me\u ~ekanot i nakovalnata, Germanskata armija mora da gi prifati uslovite na ~esna kapitulacija, koja i ja ponudil bogdihan-ot. Opieni od pobedata, Francuzite se rasprsnuvaat po cela Germanija bratimej]i se so `oltite, i taka rasprsnati nabrzo go gubat sekoe ~uvstvo za voena disciplina. Bogdihan-ot im zapoveda na svoite vojnici da gi zakolat nepotrebnite sojuznici, [to ovie go izvr[uvaat so nagolema kineska doslednost. Vo Pariz izbiva vostanieto na rabotnicite sans partie*, i prestolninata na zapadnata kultura radosno gi otvara svoite kapii na vladetelot na Istokot. Zadovoluvaj]i ja svojata qubopitnost, bogdihan-ot preminuva vo primorska Bolowa, kade, pod za[tita na flotata koja stignala od Tihiot okean, gi podgotvuva transportnite brodovi za prefrluvawe na svoite edinici vo Velika Britanija. No sepak, potrebni mu se pari, i Angli~anite se iskupuvaat za milijarda funti. Po edna godina site evropski dr`avi ja priznavaat vazilnata zavisnost od bogdihan-ot, i toga[ toj - ostavaj]i vo Evropa dovolno golema okupatorska vojska - se vra]a na Istok, od kade vr[i morski pohodi na Amerika i Avstralija. Polovina vek Evropa go trpi noviot mongolski jarem. Od vnatre[na strana toa vreme se odlikuva so potpolna pome[anost i dlaboko vzaemno proniknuvawe na evropskite i isto~nite idei, [to na nekoj na~in ovozmo`uva ne grand* da se povtori ponoviot dreven aleksandriski sinkretizam, a vo prakti~nite `ivotni oblasti najkarakteristi~ni postanuvaat tri pojavi: Evropa e preplavena so kineski i japonski rabotnici, [to predizvikuva zaostruvawe na socijalno-ekonomskite problemi; traat dolgogodi[nite obidi na vladea~kite klasi tie problemi da se re[at so polumerki; istovremeno se razviva zasilena me\unarodna dejnost na tajnite op[testveni organizacii koi, imaj]i go za cel isteruvaweto na Mongolite i vospostavuvawe na evropska nezavisnost, sozdale mo]na seevropska zavera. Ovaa mo]na zavera, majstorski podgotvena, vo koja isto taka, u~estvuvale, kolku [to toa pod kontrola na namesnicite na bogdihan-ot bilo mo`no, i mesnite nacionalni vladi, e isklu~itelno uspe[na. Na odreden den po~nuva kole`ot na mongolskite vojnici. Nasekade se pojavuvaat tajni kadri na evropskata armija, i vo soglasnost so odamna najpodrobno razraboten plan, se sproveduva op[ta mobilizacija. Noviot bogdihan, vnukot na golemiot osvojuva~, brza od Kina vo Rusija, no evropskata armija potpolno gi uni[tuva negovite bezbrojni ordi. Rasprsnatite ostatci na tie ordi se vra]aat vo dlabo~inata na Azija, i Evropa postanuva slobodna. Ako poluvekovnata pot~inetost na azijskite varvari nastanala poradi razedinetosta pome\u dr`avite, koi mislele samo za svoite posebni nacionalni interesi, toga[ golemoto i slavno osloboduvawe e postignato so organizacijata na obedinetite sili na site evropski narodi. Prirodnata posledica na se toa e taa, [to nekoga[noto tradicionalno ustrojstvo na poedine~nite nacii sega nasekade gubi zna~ewe, i re~isi sekade is~eznuvaat poslednite ostatoci od starite monarhisti~ki institucii. Evropa vo dvaeset i prviot vek e federacija pomalku ili pove]e na demokratski dr`avi - se sozdavaat Soedinetite Evropski Dr`avi. Uspesite na nadvore[nata kultura, do nekade usporeni poradi mongolskata naezda i osloboditelnite borbi, povtorno dobile zabrzanost, a problemite na vnatre[nata svest - pra[aweto za smislata na `ivotot i smrtta, za krajnata sudbina na svetot i ~ovekot, ote`nati i sopreni poradi ogromniot broj na istra`uvawa i novi otkritija od oblasta na fiziologijata i psihologijata, ostanuvaat po staro bez odgovor. Samo edno mo`e da se utvrdi sigurno, iako vo odre~na smisla: potpoln pad na teoriskiot materijalizam. Pretstavite za vselenata kako sistem na atomi koi kru`at, i za `ivotot kako rezultat na mehani~ka akumulacija na najmale~kite preobrazbi na materijata - pove]e nikogo od mislovnite lu\e ne gi zadovoluvaat. ^ove[tvoto zasekoga[ izrasnalo od toj stepen na filosofsko rano detstvo. No od druga strana, postanuva jasno deka ~ove[tvoto isto taka, ja izgubilo sposobnosta na detski, naiven i nesvesen na~in da veruva. Za takvite ne[ta kako [to e Bog koj go sozdal svetot od ni[to i.t.n. prestanalo da se predava duri i vo osnovnite u~ili[ta. Za tie pretstavi razraboteno e izvesno op[to visoko nivo, pod koe ne mo`e da se spu[ti nikakov dogmatizam. Iako ogromniot broj na lu\e, koi umeat da mislat, po~nale da se somnevaat, maliot broj na onie koi veruvaat postanuvaat po neophodnost i lu\e mislovni, i takvi koi ja ispolnuvaat zapovedta na Apostolot: bidete deca po srce, no ne po um.

Vo toa vreme me\u malubrojnite verni spiritualisti `iveel eden isklu~itelen ~ovek - mnogumina go narekuvale nat~ovek - koj sepak, bil dale~en kako od detskoto srce taka i od detskiot um. U[te bil mlad, no blagodarenie na svojata genijalnost toj nekade okolu svojata trieseta godina postanal poznat i slaven kako golem mislitel, pisatel i op[testven rabotnik. ^uvstvuvaj]i ja vo samiot sebe golemata sila na duhot, sekoga[ bil ubeden spiritualist, a jasniot um sekoga[ mu uka`uval na vistinitosta na ona vo [to treba da se veruva. Veruval vo dobroto, vo Boga i vo Mesijata. Vo toa veruval, no se sakal edinstveno samiot sebe. Veruval vo Boga, no vo dlabo~inata na du[ata toj nekako nesvesno i nevolno si daval prvenstvo sebe. Veruval vo Dobroto, no sevide~koto oko na Ve~nosta znaelo deka ovoj ~ovek ]e podlegne na zlata sila ako taa samo na soodveten na~in go potkupi - ne so izmama na ~uvstvata i niski strasti, i duri ne so visokata mamka na vlasta, tuku edinstveno po pat na bezgrani~no samoqubie. Vsu[nost, toa samoqubie ne bilo nekoj nesvesen instikt ili bezumno barawe. Osven isklu~itelnata genijalnost, ubavina i blagorodnost, najvozvi[enoto poka`uvawe na vozdr`anost, nesebi~nost i dejstveno ~ovekoqubie, se ~inele deka dovolno go opravduvaat ogromnoto samoqubie na golemiot spiritualist, asket i filantrop. I zarem e mo`no da se obvini za toa [to toj, tolku [tedro obdaren od Boga, vo tie milosti gledal posebni oznaki na isklu~itelna naklonetost koja na nego se sleva odgore, i [to sebe po~nal da se smeta vtor posle Boga; edinstven, na svoj na~in, sin Bo`ji. So eden zbor, se smetal za ona [to vsu[nost, bil Hristos. No toa ~uvstvo na svoe najvisoko dostoinstvo vo nego ne se odredilo kako moralna obvrska sprema Boga i svetot, tuku kako pravo i predimstvo pred drugite, i pred se, pred Hrista. Na po~etokot toj ne ~uvstvuval neprijatelstvo sprema Isus. Go priznal negovoto mesijansko zna~ewe i dostoinstvo, no iskreno vo nego gledal samo svoj najgolem prethodnik - Hristoviot moralen podvig i negovata apsolutna isklu~itelnost bile nesfatlivi za toj um pomra~en od samoqubie. Rasuduval vaka: "Hristos do[ol pred mene; jas se pojavuvam kako vtor; no toa [to vo vremenskiot sistem doa\a podocna, vo su[tina e posovr[eno. Doa\am kako posleden, pri krajot na istorijata, tokmu zatoa [to sum sovr[en, kone~en spasitel. Onoj Hristos e moj prete~a. Negovata zada~a be[e da go najavi i podgotvi moeto doa\awe". Mislej]i taka, golemiot ~ovek od dvaeset i prviot vek ]e primeni na sebe se [to vo Evangelieto e re~eno za vtoroto doa\awe, objasnuvaj]i go toa doa\awe ne kako vra]awe na onoj ist Hristos, tuku kako zamenuvawe na raniot Hristos - so posledniot, to est so nego samiot.

Na toj stadium ~ovekot na utre[ninata se u[te ne e premnogu originalen. Na sli~en na~in, znaeme, go gledal Hrista i sebe Muhamed, ~esen ~ovek, kogo e nemo`no da se osomni~i za lo[i nameri.

No samoqubivo vozdignuvaj]i se sebe nad Hrista, ovoj ~ovek ]e se pravda so vakvo rasuduvawe: "Hristos, propovedaj]i i so svojot li~en `ivot potvrduvaj]i go moralnoto dobro, bil poprava~ na ~ove[tvoto, a jas sum povikan da bidam dobrotvor na toa delumno popraveno, delumno nepopravlivo ~ove[tvo. Jas na site lu\e ]e im dadam se [to treba. Hristos, kako moralist, gi delel lu\eto po dobro i zlo, jas ]e gi obedinam so blagodetite koi podednakvo se potrebni i na dobrite i na lo[ite. Jas ]e bidam vistinski pretstavnik na onoj Bog koj go voznesuva svoeto sonce nad dobrite i zlite, koj im dava do`d na pravednite i nepravednite. Hristos go donel me~ot, jas ]e go donesam mirot. Toj na zemjata i se zakanuval so stra[niot posleden sud. No posledniot sudija ]e bidam jas, i mojot sud ne ]e bide samo sud na pravda, tuku i sud na milost. Pravdata ]e bide i vo mojot sud, no ne pravda koja nagraduva, tuku pravda koja deli. Jas se ]e razdelam i na sekogo ]e mu go dadam ona [to mu e potrebno".

I eve, vo toa prekrasno raspolo`enie toj ~eka na nekoj jasen povik od Boga, koj ]e mu ja doveri zada~ata na novoto spasenie na ~ove[tvoto, ~eka nekoja javna i voshituva~ka potvrda deka toj e postar sin, sakan prvenec Bo`ji. ^eka i ja hrani svojata samotija so svesta za svoite nat~ove~ki dobrodeteli i darovi - bidej]i toj, kako [to rekovme, e ~ovek besprekorno moralen i neobi~no genijalen.

Go ~eka gordeliviot pravednik najvisokoto odobruvawe da go po~ne svoeto spasuvawe na ~ove[tvoto - ~eka i ne mo`e da go do~eka. Mu pominale ve]e trieset godini, mu pominuvaat u[te tri godini. I eve, vo negoviot um se javuva mislata koja do sr` vo koskite proniknuva so vrel trepet: "A ako?... {to ako Galileecot... ne sum jas, tuku onoj?... {to ako toj ne e moj prete~a, tuku e vistinski, prv i posleden? No toga[ toj treba da e `iv... Pa kade e?... {to ako mi dojde... sega, vamu... {to da mu ka`am? Bidej]i jas ]e moram da se poklonam pred nego, kako posleden glupav hristijanin, ]e bidam prinuden kako nekakov ruski selanec besmisleno da mrmoram: Gospode Isuse Hriste, pomiluj me gre[niot - ili kako polska baba da legnam pred nego kako krst? Jas, svetol genij, nat~ovek? Ne, nikoga[!" I namesto prethodnoto razumno-ladno po~ituvawe sprema Boga i Hrista se ra\a i raste vo negovoto srce najprvo nekakov u`as, a potoa plamena zavist, koja mu go pritiska i ugnetuva celoto su[stestvo, i najposle besna omraza koja vladee so celiot negov um. "Jas, jas, a ne toj! Nego go nema me\u `ivite, go nema i ne ]e go ima. Toj ne voskresnal, ne voskresnal, ne voskresnal! Se raspadnal, se raspadnal vo grobot, se raspadnal kako posledna..." I so pena na ustata i vo treskavi~ni skokovi toj istr~uva od ku]ata, od vratata, i vo gluvata, temna no] tr~a po karpestata pateka... Besot mu stivnal, a na negovo mesto do[ol o~ajot, suv i te`ok kako ovie karpi, mra~en kako ovaa no]. Se zaprel nad strmnata bezdna i go slu[nal daleku dolu nejasniot `ubor na potokot [to te~e preku kamewata. Nezdr`liva taga mu go stegnala srceto. Odnenade` ne[to vo nego se pridvi`ilo. "A koga bi go povikal i bi go pra[al [to da pravam?" I vo mrakot zdogledal blaga i ta`na slika. "Toj me so`aluva... Ne, nikoga[! Ne voskresnal, ne voskresnal!" I se frlil od strminata na ponorot. No ne[to lesnopodvi`no kako voden stolb go zadr`alo vo vozduhot, toj po~uvstvuval potres kako od elektri~en udar, i nekoja sila go otfrlila nazad. Za eden mig izgubil svest, i se razbudil kle~ej]i na kolena, nekolku ~ekori od ponorot. Pred nego se ocrtuvala nekoja pojava koja kako da svetlela so nejasna fosforna svetlina, a od nea dve o~i so bolen sjaj mu prodirale vo du[ata...

Gi gleda toj tie dve prodorni o~i i slu[a, dali vnatre vo sebe ili nadvor od sebe, nekoj ~uden glas, odvaj ~uen, kako da e prigu[en, i istovremeno, jasen, so metalen prizvuk i potpolno bezdu[en, kako da doa\a od fonograf: "Sine moj sakan, celata moja naklonost e - za tebe. Zo[to ne me povika? Zo[to go po~ituva[e onoj glupak i negoviot tatko? Jas sum bog i tatko tvoj! A onoj ni[~iot, raspnatiot - mene i tebe ni e tu\. Jas nemam drug sin osven tebe. Ti si mi edinstven, edinoroden, ednakov so mene. Jas te sakam i ni[to ne baram od tebe. Ti si i tolku prekrasen, golem, mo]en. Vr[i ja svojata rabota vo ime svoe, ne moe. Jas ne ~uvstvuvam zavist sprema tebe. Jas te sakam. Od tebe ni[to ne mi treba. Onoj kogo si go smetal za Bog, bara[e od svojot sin poslu[nost, i toa poslu[nost bezgrani~na - do smrt na krst - i ne mu pomogna na krstot. Jas ni[to od tebe ne baram, i ]e ti pomognam. Zaradi tebe samiot, zaradi tvoeto li~no dostoinstvo i sovr[enost i zaradi mojata ~ista nesebi~na qubov sprema tebe - ]e ti pomognam. Primi go mojot duh. Kako [to porano mojot duh se rodi vo ubavinata, taka sega toj se ra\a vo silata". I pri tie zborovi na nepoznatiot, ustata na nat~ovekot nevolno se otvori, dvete prodorni o~i sosema se pribli`ija na negovoto lice, i toj po~uvstvuva kako ostra ledena struja vleze vo nego i mu go ispolni celoto su[testvo. I istovremeno toj po~uvstvuva nevidena sila, bodrost, lesnotija i voshit. I vo ist moment svetle~kiot lik i dvete o~i odedna[ is~eznaa, ne[to go podigna nat~ovekot nad zemjata i za moment go spu[ti vo negovata gradina, pred ku]nata vrata.

Utredenta ne samo posetitelite, tuku i slugite na golemiot ~ovek bea za~udeni od negoviot ~uden, nekako vdahoven pogled. No site bi bile u[te pove]e zaprepasteni da mo`ea da vidat so kakva natprirodna brzina i lesnotija toj go pi[uva, zatvoraj]i se vo svojot kabinet, svoeto znamenito delo pod naslov Otvoren pat za seop[t mir i blagosostojba.

Porane[nite knigi i op[testvenata dejnost na nat~ovekot imale strogi kriti~ari, iako pove]eto od niv bile lu\e religiozni, lu\e bez nikakov avtoritet - sepak, govoram za vremeto na doa\aweto na Antihrist - taka [to malku koj im veruval koga vo se [to pi[uval i govorel "~ovekot na idninata" gledale znaci na sosema isklu~itelno, neprirodno samoqubie i samodoverba, so otsustvo na vistinska prostota, iskrenost i srde~nost.

No so svoeto novo delo toj ]e gi privle~e na svoja strana duri i nekoi od svoite porane[ni kriti~ari i protivnici. Taa kniga, napi[ana po nastanite na rabot na ponorot, na site ]e im ja poka`e mo]ta na genijot, porano nepoznata. Toa ]e bide ne[to seopfatno i ]e gi pomiri site sprotivnosti. Vo knigata ]e se soedini blagorodnoto po~ituvawe sprema drevnite predanija i simvolite so [irok i smel radikalizam na op[testveno-politi~kite barawa; neograni~enata sloboda na mislite so najdlaboko razbirawe na se misti~no; apsolutniot individualizam so iskrenata predadenost na op[toto dobro; najvozvi[eniot individualizam na vladea~kite na~ela so potpolna izrazenost i `ivotnost na prakti~nite re[enija. I se toa ]e bide soedineto i povrzano so takov genijalen artizam, [to ottoga[ sekoj ednostran mislitel i deec ]e mo`e da ja razbere i primi celinata na deloto - bidej]i primenuvaj]i go na nego isklu~itelno sopstveniot aktuelen agol na viduvawe, vo ni[to ne ]e ja naru[i samata vistina. Neprisilen poradi nea da go nadvladuva svoeto jas, voop[to stvarno ne ]e se odrekuva od svojata ednostranost, voop[to ne ]e gi otfrla svoite pogre[ni pogledi i streme`i, i duri so ni[to ne ]e gi dopolnuva svoite idei. Taa voshituva~ka kniga vedna[ ]e bide prevedena na site jazici na civiliziranite i nekoi necivilizirani narodi. Iljada vesnici vo site delovi na svetot, vo tek na cela godina, ]e bidat polneti so izdava~ki reklami i voodu[evuva~ki kriti~ari. Eftini izdanija so portret na avtorot ]e se objavuvaat vo milionski tira`i, i celiot kulturen svet - a toga[ toa ]e zna~i isto [to i celata zemjina topka - ]e se napolni so vesti za nesporedlivoto, golemoto i edinstvenoto! Nikoj ne ]e se sprotistavi na taa kniga, site vo nea ]e go gledaat otkrovenieto na potpolnata vistina. Celoto minato vo nea ]e bide oceneto tolku pravedno i iscrpno, celata sega[nost ]e bide oceneta tolku bespristrasno i sestrano, a najdobrata idnina uka`ana so tolku opipliva i izrazita vrska so sega[nosta, [to sekoj ]e ka`e: "Toa e tokmu ona [to ni treba; toa e ideal koj ne e utopija, toa e zamisla koja ne e iluzija". I prekrasniot pisatel ne samo [to ]e ponese se, tuku na site ]e im bide prijaten, za da se ispolnat zborovite Hristovi: "Jas dojdov vo imeto na Otecot Svoj i ne me primate; ako dojde drug vo svoe ime, nego ]e go primite". Bidej]i za nekoj da bide primen, treba da bide prijaten.

Navistina, nekoi pobo`ni lu\e, plameno falej]i ja taa kniga, ]e po~nat samo da se pra[uvaat zo[to vo nea ni edna[ ne se spomnuva Hristos, a drugi ]e odgovorat: "I fala mu na Boga!" - Dovolno e [to vo minatite vekovi sekakvi nepovikani gore[ti lu\e ja valkale svetosta. Dlaboko religiozniot pisatel sega mora da bide mnogu vnimatelen. I [to sakate? Pa sodr`inata na knigata e proniknata so vistinski hristijanski duh na dejstvena qubov. I so toa site ]e se soglasat. Nabrzo po objavuvaweto na Otvoreniot pat, koj svojot avtor go napravil najpopularen ~ovek koj nekoga[ se pojavil na svetot, vo Berlin trebalo da se sobere ustavnotvornoto sobranie na sojuzot na evropskite dr`avi. Toj sojuz, sozdaden posle niza na nadvore[ni i vnatre[ni vojni, vrzani so osloboduvaweto od mongolskiot jarem, i koi vo golema mera ja promenile kartata na Evropa, bil izlo`en na opasnostite od sudir. Sega ne pove]e pome\u narodite, tuku pome\u politi~kite i op[testvenite partii. Predvodnicite na op[toevropskata politika, koi spa\ale vo silnoto bratstvo na slobodnite yidari, go ~uvstvuvale nedostatokot na zaedni~kata izvr[na vlast. Postignato so takov trud, evropskoto edinstvo mo`elo vo sekoj moment da se raspadne. Vo sojuzniot sovet ili svetskata uprava (Comite permanenti universel)* nemalo ednodu[nost, bidej]i site mesta vo sovetot ne gi zazemale masonite, posveteni vo rabotata. Nezavisnite ~lenovi na upravata sklopuvale pome\u sebe izdvoeni dogovori, i toa se zakanuvalo so nova vojna. Toga[ "posvetenite" re[ile da se vostanovi ednoposebna izvr[na vlast so soodvetni ovlastuvawa. Glavniot kandidat bil taen ~len na lo`ata - "~ovek na idninata". Toj bil edinstven ~ovek poznat vo celiot svet. Bidej]i po profesija bil artilerist, a po imotna sostojba krupen kapitalist, sekade imal prijatelski vrski so finansiskite i voenite krugovi. Protiv nego, vo drugo, pomalku prosveteno vreme, bi govorela taa okolnost [to negovoto poteklo bilo obvieno so dlabok mrak na tajnosta. Negovata majka, `ena so lesno odnesuvawe, bila odli~no poznata na obete zemjini polutopki, i ima pregolem broj na lu\e koi imale ednakvi pri~ini da se smetaat za negovi tatkovci. Tie okolnosti, sekako, ne mo`ele da imaat nikakvo zna~ewe za vek tolku napreden, [to trebalo da bide i posleden. ^ovekot na idninata re~isi ednoglasno e odbran za do`ivoten pretsedatel na Soedinetite Evropski Dr`avi. A koga se pojavil na tribinata vo poln sjaj na svojata nat~ove~ka mlade[ka ubavina i sila, i koga vo govorni~ko vdahovenie ja izlo`il svojata univerzalna programa, ma\epsanoto i zaneseno sobranie vo najgolemo voshituvawe bez glasawe re[ilo da mu go dodeli zvaweto na rimski imperator. Kongresot e zatvoren vo seop[ta radost. Golemiot izbranik izdal manifest koj po~nuval so zborovite: "Narodi na Zemjata! Svojot mir vi go davam!", i koj se zavr[uval na sledniot na~in: "Narodi na Zemjata! Se ispolnija vetuvawata! Ve~niot svetski mir e obezbeden. Sekoj obid za negovo naru[uvawe ]e naide na re[itelno protivdejstvo. Od denes, imeno, na zemjata postoi edna sredi[na vlast, posilna od site ostanati vlasti, i izdvoeno i zaedno zemeni. Taa nepobedliva vlast, sposobna da gi pobedi site ostanati, mi pripa\a mene, opolnomo[teniot izbranik na Evropa i imperator na site nejzini sili. Me\unarodnoto pravo, najposle, ja ima odamna o~ekuvanata sankcija. Od denes niedna dr`ava ne ]e se osmeli da ka`e: vojna, toga[ koga jas ]e ka`am: mir. Narodi na Zemjata - mir na vas!" Toj manifest go postignal sakaniot uspeh. Nasekade nadvor od Evropa, a osobeno vo Amerika, nastanale silni imperijalisti~ki partii koi gi prinudile svoite dr`avi, pod razni uslovi, da se prisoedinat na Soedinetite Evropski Dr`avi, pod vrhovna vlast na Rimskiot imperator. Ostanuvale u[te tuka i tamu vo Azija i Afrika nekoi nezavisni plemiwa i dr`avi~ki. Imperatorot so mala, no odbrana armija od ruski, germanski, polski, ungarski i turski polkovi odel vo voena pro[etka od isto~na Azija do Maroko, i bez golemo krvoprolitie gi pot~inuval site nepokorni. Vo site zemji od dvata dela na svetot postavuval svoi namesnici, evropski obrazovani i li~no na nego predadeni lu\e od redovite na domorodnite golemci. Vo site paganski dr`avi voshitenoto i ma\epsano naselenie go proglasuvalo za vrhoven bog. Vo tekot na edna godina osnovana e op[tosvetskata monarhija vo vistinsko zna~ewe na toj zbor. Bacilite na vojnata se istrgnati. Svetskata liga na mirot se sobrala posleden pat, i oglasuvaj]i go voshiteniot panegirik vo ~est na golemiot mirotvorec, se razi[la kako nepotrebna. Vo novata godina na svoeto vladeewe rimskiot i svetskiot imperator izdava nov manifest: "Narodi na Zemjata! Vi vetiv mir, i vi go dadov. No mirot e ubav samo vo blagosostojba. Na kogo za vreme na mirot mu se zakanuva nevolja na siroma[tvo, na toj ni mirot ne mu nosi radost. Zatoa dojdete kaj mene sega site gladni i izyemnati, ]e ve nahranam i zagream!" Potoa objavil ednostavna i seopfatna socijalna reforma, ~ij plan ve]e vo prviot del go najavil (u[te toga[ taa gi ma\epsala blagorodnite i trezveni duhovi). Vosredoto~uvaj]i gi sega vo svoite race svetskite finansii i ogromni posedi zemja, mo`el da ja otstvari taa reforma, zadovoluvaj]i gi siroma[nite i ne nanesuvaj]i im osetliva nepravda na bogatite. Sekoj po~nal da prima spored svoite sposobnosti, i sekoja sposobnost e nagraduvana spored svojata rabota i zaslugi.

Noviot vladetel na zemjata, pred se, bil milostiv ~ovekoqubec, i ne samo toa: bil i zoofil. Samiot toj bil vegetarijanec, pa zabranil vivisekcija i vovel strog nadzor nad klanicite; dru[tvata za za[tita na `ivotnite ja u`ivale negovata podr[ka. Najva`na od tie podrobnosti bila taa [to vo celiot svet bila sprovedena najosnova ednakvost: ednakvost na seop[tata sitost. Toa e izvr[eno vo vtorata godina od negovoto caruvawe. Socijalno-ekonomskoto pra[awe bilo kone~no re[eno. No ako sitosta e prva gri`a na gladnite, toga[ sitite sakaat i ne[to drugo.

Duri i site `ivotni obi~no sakaat ne samo da spijat, tuku i da si igraat. A dotolku pove]e [to ~ove[tvoto, koe sekoga[ post panem* baralo circenses**.

Imperatorot-nat~ovek ]e razbere [to i e potrebno na tolpata. Vo toa vreme od Dale~niot istok kaj nego vo Rim ]e stigne golemiot vol[ebnik, zavitkan vo gust oblak na ~udni predanija i divi bajki. Neobudistite ]e [irat prikazni za negovoto bo`estveno poteklo, deka bo`em, e sin na bogot na sonceto Surij i nekoja re~na nimfa.

Toj ~udotvorec, po ime Apolonij, bez somne`, e genijalen ~ovek. Poluazijat i poluevropeec, katoli~ki biskup in partibus infidelium*, na za~uduva~ki na~in ja spojuva vo sebe ve[tinata na najnovite zaklu~oci i tehni~ki re[enija na zapadnata nauka so ve[tinata da se koristi so se ona [to e navistina dlaboko i zna~ajno vo tradicionalnata mistika na Istokot. Rezultatite na takviot spoj ]e bidat zaprepastuva~ki. Apolonij, na primer, ]e zavladee so polunau~na, polumagijska ve[tina da go privlekuva i upravuva po sopstvena volja atmosferskiot elektricitet, a narodot ]e govori deka toj go sproveduva ognot od neboto. Vsu[nost, za~uduvaj]i gi umovite na tolpata so sekakvi ne~ueni prividuvawa, toj do izvesno vreme ne ]e gi zloupotrebuva svoite sili zaradi nekoi posebni celi. I taka, ]e dojde toj ~ovek kaj golemiot imperator, ]e mu se pokloni kako na vistinski sin Bo`ji, i ]e mu soop[ti kako vo tajnite knigi na Istokot na[ol neposredni pretska`uvawa za nego kako za posleden spasitel i sudija na vselenata, i ]e mu se ponudi sebe na usluga i site svoi ve[tini. Voshiteniot imperator ]e go primi kako dar odozgora i, obdaruvaj]i go so visokoparni tituli, pove]e od nego ne ]e se odvojuva. I eve, narodite na zemjata, koi vladetelot gi obdaril so dobrodetelstvata na mirot i op[tata sitost, ]e mo`at, pokraj toa, postojano da se voshituvaat od najraznorodnite i najneo~ekuvanite ~uda i znaci. Se zavr[uvala tretata godina na vladeeweto na nat~ovekot.

Po sre]noto re[enie na politi~koto i socijalnoto pra[awe doa\a na red religiskoto pra[awe. Go stavil na dneven red samiot imperator i, pred se, vo vrska so hristijanstvoto. Vo toa vreme hristijanstvoto se na[lo vo vakva situacija: iako mnogu se namalila brojnosta na negovite privrzanici - na celata zemjina topka ne ostanale pove]e od ~etirieset i pet milioni hristijani - Crkvata moralno se preporodila, dobivaj]i go vo kvalitet ona [to go izgubila vo kvantitet. Lu\eto koi za hristijanstvoto ne bile vrzani duhovno, pove]e ne se vbrojuvale me\u hristijanite. Se namalil i brojot na privrzanicite na drugite religii, taka [to pome\u niv se so~uval pribli`no porane[niot odnos. A [to se odnesuva do vzaemnite ~uvstva, iako neprijatelstvoto ne se smenilo so potpolno pomiruvawe, sepak, zna~itelno oslabnalo, i sprotivnostite ja zagubile svojata nekoga[na ostrina. Papstvoto ve]e odamna bilo isterano od Rim, i po mnogu skitawa na[lo pribe`i[te vo gradot i vo zemjata. Vo Rusija papstvoto mnogu se uprostilo. Ne smaluvaj]i go su[tinskiot neophoden sostav na svoite kolegiumi i oficijumi sepak, moralo da go produhovi karakterot na nivnata dejnost, kako i da go ograni~i na minimum svojot rasko[en ritual i ceremonijal. Iako mnogu ~udni i soblaznivi obi~aji formalno ne se ukinati, tie sami po sebe izlegle od upotreba. Vo site ostanati zemji, a posebno vo Severna Amerika, katoli~kata erarhija imala mnogu nezavisni, neobi~no energi~ni pretstavnici so silna volja, koi mnogu posilno otkolku porano go zacvrstuvale edinstvoto na katoli~kata crkva, dozvoluvaj]i i da go so~uva me\unarodnoto kosmopolitsko zna~ewe. {to se odnesuva do protestantizmot, na ~ie ~elo i ponatamu stoela Germanija, posebno po povtornoto priklu~uvawe na anglikanskata crkva na katoli~kata, toj se o~istil od krajno polemi~nite elementi - privrzanicite na tie te`nenija otvoreno preminale na stavot na religijski indiferentizam i neveruvawe. Vo evangelskata crkva ostanale samo onie koi iskreno veruvaat, a na nivno ~elo stoele lu\e koi vo sebe ja povrzuvale [irokata u~enost so dlabokata religioznost, i koi se pouporno nastojuvale vo sebe da ja obnovat `ivata slika na staroto vistinsko hristijanstvo. Ruskoto pravoslavie, otkako politi~kite nastani ja promenile oficijalnata polo`ba na crkvite, kolku i da izgubilo mnogu milioni svoi bo`emni ~lenovi, koi toa bile samo po ime, ja zapoznalo radosta na obedinuvaweto so najdobrite pretstavnici na starovercite i duri na mnogu sekta[i, koi gi reprezentirale pozitivnite religijski pravci. Taa obnovena crkva, ne rastej]i po brojnost, po~nala da raste vo silata na duhot, [to najdobro se poka`alo vo vnatre[nata borba so se pobrojnite radikalni sekti koi se [irele vo narodot i op[testvoto, sekti koi ne bile slobodni od demonskiot i satanskiot element.

Vo tek na prvite dve godini na novoto vladeewe site hristijani, zamoreni i upla[eni od golemiot broj na prethodni revolucii i vojni, sprema noviot vladetel i negovite mirovni reformi se odnesuvale delumno so blagonakloneto is~ekuvawe, delumno so re[itelna naklonetost i duri so plamen voshit. No vo tretata godina, od koga se pojavil golemiot mag, kaj mnogu pravoslavni, katolici i evangelisti po~nale da se budat seriozni stravovi i nenaklonetosti. Evangelskite i apostolskite tekstovi koi govorele za knezot na ovoj svet i za Antihristot, sega bile ~itani mnogu povnimatelno i vnimatelno komentirani. Po nekoi znaci imperatorot pogodil deka se podgotvuva bura i se re[il rabotata [to poprvo da ja razjasni. Na po~etokot na ~etvrtata godina od vladeeweto toj izdava manifest do site verni hristijani bez razlika na veroispovesta, povikuvaj]i gi da odberat ili odredat opolnomo[teni pretstavnici za vselenski sobor, koj ]e se odr`i pod negovo pretsedatelstvo. Rezidencijata na imperatorot vo toa vreme bila preselena od Rim vo Erusalim. Palestina toga[ bila avtonomna oblast, naselena i upravuvana prete`no so Evrei. Slobodniot Erusalim neo~ekuvano postanal carski grad. Hristijanskite svetini i ponatamu bile neprikosnoveni, no na celata prostrana ramnina Harem-e[-{erif od Birket-Israin i sega[nata kasarna, od edna strana, pa do xamijata el-Ak[a i "arovite Solomonovi", od druga, podignata e ogromna zgrada vo koja bile smesteni dve stari xamii, prostran "imperatorski" hram, zaedni~ki za site veroispovedi, kako i dva rasko[ni dvora, so biblioteki, muzeji i posebni prostorii za magijski opiti i ve`bi. Vo toj polu-harem, polu-dvor, na 14 septemvri trebalo da otpo~ne so rabota vselenskiot sobor. Bidej]i evangelisti~kata crkva nema sve[tenstvo vo vistinska smisla na zborot, katoli~kite i pravoslavnite erarsi, vo soglasnost so `elbata na carot, za da pridodadat nekoja ednorodnost na pretstavni[tvoto na site delovi na hristijanstvoto, re[ile vo soborot da mo`e da u~estvuva i eden broj na svetovni lica, poznati po svojata pobo`nost i predadeni na crkovnite raboti; a bidej]i bile pu[teni svetovni lica, ne mo`elo da se isklu~i poniskoto sve[tenstvo, crno i belo. Na toj na~in vkupniot broj na u~esnici na soborot ja preminal brojkata od tri iljadi, a okolu milion hristijanski axii go preplavile Erusalim i celata Palestina. Me\u ~lenovite na soborot posebno se istaknuvale trojca: pred se, papata Petar II, zakonskiot stare[ina na katoli~kiot del od soborot. Negoviot prethodnik umrel na pat za Erusalim, i vo Damask e odr`an konklav koj ednoglasno go odbral kardinalot Simon Barioninij, koj go primil imeto Petar. Po poteklo bil od prosto semejstvo, od oblasta na Neapol, i postanal poznat kako propovednik na karmelitskiot red, steknuvaj]i golemi zaslugi vo borbata so edna satanisti~ka sekta, koja postanuvala se povlijatelna vo Petrograd i okolinata, zaveduvaj]i gi ne samo pravoslavnite, tuku i katolicite. Po imenuvaweto za mogilevski biskup, a potoa i kardinal, toj u[te porano bil predviden za papska tijara. Toa bil ~ovek od svoi pedeset godini, so sreden rast i silna gradba, so crveno lice, grbav nos i gusti ve\i. Bil plamenen i energi~en, govorel so `ar, pravej]i [iroki dvi`ewa, i pove]e zanesuval otkolku [to go ubeduval slu[atelot. Sprema svetskiot vladetel, noviot papa iska`uval nedoverlivost i nenaklonetost, osobeno otkako umreniot papa, zaminuvaj]i na soborot, im podlegnal na navaluvawata na imperatorot i go imenuval za kardinal na carskiot kancelar i golemiot svetski mag, egzoti~niot biskup Apolonij, kogo Petar go smetal za somnitelen katolik i nesomnitelen izmamnik. Vistinski, iako neoficijalen, predvodnik na pravoslavieto bil starecot Jovan, mnogu poznat vo ruskiot narod. Iako nego oficijalno go smetale za episkop "vo penzija", toj ne `iveel vo nikakov manastir, tuku neprekinato patuval po svetot. Za nego se [irele razni legendi. Nekoi tvrdele deka toj e voskresnatiot Fjodor Kuzmi~, odnosno carot Aleksandar Prvi, koj `iveel pred trista godini. Drugi odele podaleku i tvrdele deka toj e vistinskiot starec Jovan, to est apostol Jovan Bogoslov, koj nikoga[ ne umrel i koj javno se pojavil vo poslednite vremiwa. Toj samiot nikoga[ ne govorel za svoeto poteklo i za svojata mladost. Sega toa bil mnogu star, no krepok starec - negovite beli kadrici i bradata izgledale kako da preminuvaat vo `olta, pa duri i zelena boja. Visok i slab, sepak, imal polni i malku rumeni obrazi, `ivi bleskavi o~i i umilno dobar izraz na liceto i na~in na govorot. Sekoga[ bil oble~en vo bela mantija i bela nametka. Na ~elo na evangelisti~kite u~esnici na soborot stoel neobi~no u~eniot germanski teolog, profesorot Ernest Pauli. Toj bilo suvo star~e, nisko, so ogromno ~elo, ostar nos i mazno izbri~eni obrazi. Negovite o~i se odlikuvale so nekoj poseben svirepo-dobrodu[en izgled. Sekoj ~as gi triel racete, kimnuval so glavata, stra[no gi podigal ve\ite i gi krivel usnite. Pri toa sekal so o~ite i namurteno izvikuval: So! nun! so also!* Oble~en bil sve~eno - nosel bela vratovrska i dolgo pastirsko palto so nekoi odlikuvawa.

Otvoraweto na soborot bilo veli~estveno. Dve tretini od ogromniot hram, posveten na "edinstvoto na site veroispovedi", bile ispolneti so klupi i drugi sedi[ta za u~esnicite na soborot, edna tretina zazemala visokata estrada, kade, pokraj prestolot na imperatorot i drugiot, malku ponizok - za golemiot mag, koj istovremeno bil kardinal i carski kancelar - stoele redovi na stolici; napred za ministrite, dvorjanite i dr`avnite sekretari, a od strana podolgi redovi na stolici, ~ija namena bila nepoznata. Na horovite bile smesteni orkestri, a na sosedniot plo[tad bile postroeni dva gardijski polkovi i baterija za sve~ani slavi. ^lenovite na soborot ve]e gi bea otslu`ile svoite bogoslu`ewa vo razni crkvi, i otvoraweto na soborot trebalo da bide sosema svetovno. Koga vlegol imperatorot so golemiot mag i svitata, orkestarot go zasviril "Mar[ot na obedinetoto ~ove[tvo", koj bil carska me\unarodna himna. Site u~esnici na soborot stanale i, maftaj]i so kapite, tri pati glasno povikale: - Vivat! Ura! Hoch!* - Imperatorot, stoej]i pokraj prestolot i so veli~estvena blagonaklonetost podignuvaj]i ja rakata, izgovoril so zvu~en i prijaten glas: "Hristijani na site veroispovedi! Qubeni moi podanici i bra]a! Od po~etokot na moeto vladeewe, koe Sevi[niot go blagoslovi so tolku prekrasni i slavni dela, nikoga[ nemav pri~ina da bidam nezadovolen so vas; sekoga[ ja vr[evte svojata dol`nost na vera i sovest. No smetam deka toa e malku. Mojata iskrena qubov sprema vas, qubeni bra]a, bara vzaemnost. Sakam, ne od ~uvstvo na dol`nost, tuku od iskrena qubov da me priznaete za svoj vistinski vladetel vo sekoja rabota prezemena zaradi dobroto na ~ove[tvoto. I eve, osven ona [to jas go pravam za site, bi sakal da vi uka`am posebna milost. Hristijani, so [to bi mo`el da ve usre]am? {to da vi dadam, ne kako na svoi podanici, tuku kako na pripadnici na ista vera, kako na svoi bra]a? Hristijani! Ka`ete mi [to e za vas najmilo vo hristijanstvoto, za vo toj smer da mo`am da gi svrtam svoite napori?" Zastanal i ~ekal. Po hramot se ra[iril gluv [um. Papata Petar, plameno gestikuliraj]i, ne[to im objasnuval na lu\eto okolu sebe. Profesorot Pauli kimnuval so glavata i jarosno tropkal so zabite. Starecot Jovan, navednuvaj]i se nad isto~nite episkopi i eden kapucino, ne[to tivko im objasnuval. ^ekaj]i nekolku minuti, imperatorot se obrnal na soborot so istiot onoj blag ton, vo koj sega sepak, mo`ela da se fati i odvaj zabele`liva nota na ironija. "Qubezni hristijani", rekol, "razbiram kolku za vas e te`ok eden neposreden odgovor. Sakam da vi pomognam vo toa. Vie, za nesre]a, od pamtivek ste razbieni na pravci i ogranoci, [to mo`ebi pove]e i nemate zaedni~ki predmet na te`nenie. No ako vie ne mo`ete da se pomirite me\u sebe, se nadevam deka jas ]e gi usoglasam site va[i partii so toa [to na site ]e im uka`am ednakva qubov i ednakva podgotvenost da go zadovolam vistinskiot streme` na sekoja. Sakani hristijani! Znam deka za mnogumina me\u vas, i toa ne onie poslednite, najmiloto vo hristijanstvoto e onoj duhoven avtoritet koj toa go dava na svoite zakonski pretstavnici. Avtoritet, sekako, ne zaradi nivna korist, tuku zaradi zaedni~ko dobro, bidej]i na nego se zasnovaat pravilniot duhoven poredok i moralnata disciplina, neophodni za site. Qubezni bra]a katolici! O, kolku jas go razbiram va[iot pogled i kolku bi sakal da ja potpram svojata dr`ava na avtoritetot na va[iot duhoven vodi~! Da ne mislite deka toa se lascivni i prazni zborovi - sve~eno proglasuvam deka vo soglasnost so na[ata apsolutna volja vrhovniot biskup na site katolici, papata rimski, povtorno vo Rim ]e go ima svojot prestol, so svoite prethodni prava i predimstva koi proizleguvaat od toa zvawe i tron, kakvi [to nikoga[ ne im dale na[ite prethodnici, po~nuvaj]i od car Konstantin Veliki. A od vas, bra]a katolici, baram edinstveno toa vo dlabo~inata na svoeto srce da me priznaete za svoj edinstven zastapnik i pokrovitel. Onoj koj ovde, po svoeto se]avawe i sovest, me priznava za takov, neka dojde vamu pri mene". I toj poka`a na praznite mesta na estradata. So radosni voskliknuvawa: Gratias agimus! Domine! Salvum fac magnum imperatorem**, re~isi site knezovi na katoli~kata crkva, kardinali i biskupi, golem del od vernite svetovni lu\e i pove]e od polovina monasi se iska~ija na estradata, i po niskite pokloni na imperatorot, gi zazedoa svoite stolici. No dolu, na sredinata na hramot, ispraven i nepodvi`en kako mermerna statua, sede[e na svoeto mesto papata Petar II. Site od negovata blizina bea na estradata. Dolu ostanala samo proret~ena masa na monasi i svetovni lica, koi sepak, se pomestija sprema nego i go opkru`ija so zbien prsten. Od niv dopiral vozdr`an [epot: Non preavalebunt, non preavalebunt portae inferni*.

Gledaj]i so ~udewe na nepodvi`niot papa, imperatorot povtorno re~e poglasno: "Qubezni bra]a! Znam deka me\u vas ima i takvi za koi najmilo od se vo hristijanstvoto e negovoto sveto predanie, starite simvoli, starite pesni i molitvi, ikonite i obredot na bogoslu`eweto. I navistina, [to za religioznata du[a mo`e da bide pomilo od toa? Pa znajte, sakani, deka denes potpi[av zakon i odrediv bogati sredstva za svetskiot muzej na hristijanskata arheologija vo na[iot slaven carski grad Konstantinopol. Tamu ]e gi sobirame, prou~uvame i ]e gi ~uvame site spomenici na crkovnata drevnost, prete`no isto~na, a vas ve molam ve]e utre da odberete od svojata sredina komisija, koja zaedno so mene ]e gi razgleda onie merki koi treba da se prezemat zaradi [to e mo`no pogolemo pribli`uvawe na sovremeniot `ivot, odnosite i obi~ajite, predanijata i re[enijata na svetata pravoslavna crkva! Bra]a pravoslavni! Na kogo mu godi taa moja volja, onoj koj vo dlabo~inata na srceto ~uvstvuva deka mo`e da se narekuva vistinski voda~ i vladika, neka se ka~i vamu!" - i golem del od erarsite na istok i sever, polovina od biv[ite staroverci i pove]e od polovina od pravoslavnite sve[tenici i svetovni lica so radosen vosklik stapija na estradata, gledaj]i od koso na okolu tamu razmestenite katolici. No starec Jovan ne stanal i glasno vozdivnal. I koga masata okolu nego silno se proret~ila toj ja napu[til svojata klupa i sednal blisku do papata Petar i negovata grupa. Po nego po[le i ostanatite pravoslavni, koi ne se upatile na estradata. Povtorno se oglasil imperatorot: "Poznati mi se, qubeni hristijani, i takvite me\u vas za koi najmilo vo hristijanstvoto e li~nata uverenost vo vistinata i slobodnoto istra`uvawe na Pismoto. Nema potreba na[iroko da se razgleduva [to jas mislam za toa. Vie mo`ebi znaete deka jas u[te vo ranata mladost napi[av obemno delo od oblasta na bibliskata kritika, koe vo toa vreme podigna nekoja navalica i go ozna~i po~etokot na mojata poznatost. I eve, verojatno vo znak na se]avawe na toa, univerzitetot vo Tibingen mi ispra]a molba od nego da ja primam diplomata na po~esen doktor po teologija. Narediv da se otpi[e kako ja primam so zadovolstvo i blagodarnost. A denes, zaedno so muzejot na hristijanskata arheologija potpi[av ukaz za osnovawe na svetskiot institut za slobodno izu~uvawe na Svetoto pismo od site mo`ni strani i na site mo`ni na~ini, i za izu~uvawe na pomo[nite nauki, namenuvaj]i za toa buxet vo iznos od milion i polovina marki godi[no. Na kogo od vas mu odgovara takvoto moe du[evno raspolo`enie, i onoj koj mo`e, po svoeto ~isto ~uvstvo, da me priznae za svoj mo]en voda~, go molam da dojde kaj noviot doktor po teologija". I ubavata usta na golemiot ~ovek ja iskrivi nekakva ~udna nasmevka. Pove]e od polovinata na u~eni teolozi trgna sprema estradata, iako so izvesno dvoumewe i kolebawe. Site se svrtea kon profesorot Pauli, koj kako da izrasna na svoeto sedi[te. Toj nisko ja spu[ti glavata, se navedna i mu pominaa mornici. U~enite teolozi koi se iska~ija na estradata se zasramija - a eden odnenade` mafna so rakata i skoknuvaj]i pravo dolu pokraj stepeni[teto, lesno kucaj]i potr~a kon profesorot Pauli, i grupata lu\e koi ostanaa pokraj nego. Profesorot ja podigna glavata, stana so nekoe neodredeno dvi`ewe, pomina pokraj ispraznetite klupi, sleden od istrajnite istoverci, i sedna so niv pokraj starecot Jovan i papata Petar so nivnite lu\e.

Ogromen broj na lu\e od soborot, me\u koi re~isi celata erarhija na Istok i Zapad, se nao\ala na estradata. Dolu ostanale, blisku eden do drug, tri grupi na lu\e, sobrani okolu starecot Jovan, papata Petar i profesorot Pauli.

Imperatorot sega se obrna kon niv, so ta`en ton: "{to u[te mo`am da napravam za vas, ~udni lu\e?! {to sakate od mene? Jas ne znam. Pa ka`ete mi sami, hristijani napu[teni od pove]eto svoi bra]a i voda~i, osudeni od voljata na narodot: [to e za vas najmilo vo hristijanstvoto?" Toga[, kako bela sve]a se podigna starecot Jovan i krotko odgovori: "Golem gospodaru! Najmilo vo hristijanstvoto za nas e samiot Hristos, samiot toj, od kogo se poteknuva, bidej]i znaeme deka vo nego telesno obituva seta polnota na Bo`estvoto. No i od tebe, gospodaru, podgotveni sme da ja primime sekoja milost, ako samo vo tie [tedri darovi ja raspoznaeme svetata raka Hristova. I na tvoeto pra[awe: [to mo`e[ da napravi[ za nas - eve go na[iot neposreden odgovor: ispovedaj ovde pred nas deka veruva[ vo Isusa Hrista Sinot Bo`ji, koj vo svojata plot do[ol, voskresnal, i koj povtorno ]e dojde - priznaj go, i nie so qubov ]e te primime, kako vistinski prete~a na Negovoto vtoro slavno doa\awe". Toj zamol~i i se zagleda vo liceto na imperatorot. So negovoto lice se slu~uva[e ne[to lo[o. Vo nego se podigna istata pekolna bura kako onaa koja ja do`ivea taa kobna no]. Potpolno ja zagubi vnatre[nata ramnote`a, i site negovi misli se vosredoto~ija na toa da ne ja izgubi nadvore[nata sobranost i da ne se predade pred vreme. Prave[e nat~ove~ki napori, so divja~ki krik da ne se frli na govornikot i da ne po~ne da go grize so zabi. Odnenade` go slu[na poznatiot nezemen glas: "Mol~i i od ni[to ne pla[i se". Toj zamol~i. Samo umrtvenoto i potemneto lice celo mu se iskrivi, a od o~ite mu svetkaa iskri. Me\utoa, dodeka govore[e starecot Jovan, golemiot mag, koj sede[e celiot zavitkan vo svojata neopfatna [iroka trobojna kardinalska nametka, koja go zasolnuva[e negoviot kardinalski purpur, kako pod nego ne[to da rabote[e so racete, a negovite o~i vosredoto~eno bleskaa i usnite mu se pomrdnuvaa. Niz otvorenite prozorci na hramot se gleda[e crn oblak koj nadoa\a i nabrzo se se ispolni so temnina. Starecot Jovan ne gi simnuva[e za~udenite i upla[eni o~i od liceto na zamol~eniot imperator, potoa brzo upla[eno otskokna i svrtuvaj]i se nazad, vikna so prigu[en glas: "De~iwa! Antihrist!" Vo toj moment, zaedno so zaglu[uva~kiot udar na gromot, vo hramot blesna ogromna okrugla molwa koja go pokri so sebe starecot. Za eden mig se zamre, i koga zbrkanite i zaglu[eni hristijani dojdoa na sebe, starecot Jovan le`e[e mrtov.

Blediot, no spokoen imperator se obrati na sobranite: "Go vidovte sudot Bo`ji. Jas ne sakav ni~ija smrt, no mojot Otec nebesen se osvetuva za svojot sakan sin. Rabotata e re[ena. Koj ]e se spori so Sevi[niot? Sekretari! Zapi[ete: vselenskiot sobor na site hristijani, otkako ognot od neboto go porazi ludiot protivnik na bo`joto veli~estvo, ednoglasno go prizna mo]niot imperator na Rim i celiot svet za svoj vrhoven voda~ i vladika". Odnenade` edno glasno i jasno slovo se ra[iri po hramot: "Contradicitur!"* Papata Petar II stana so pocrveneto lice, i celiot tresej]i se od gnev, go podigna svojot pastoral vo pravec na imperatorot: "Na[iot edinstven vladika e Isus Hristos, Sinot na `iviot Bog. A ti koj si - slu[na. Nadvor od nas, Kaine-bratoubiecu! Nadvor, sad na \avolot! So vlasta Hristova jas, slugata na slugite Bo`ji, zasekoga[ te isteruvam, podol pesu, od ogradata Bo`ja i te predavam na tatkoto tvoj Satanata! Anatema, anatema, anatema!" Dodeka toj govore[e, golemiot mag nemirno se volnuva[e pod svojata nametka, i poglasno od poslednata anatema zagrme grom, i posledniot papa padna bez zdiv. "Taka od rakata na mojot otec ]e poginat site neprijateli moi", re~e imperatorot. "Pereant, pereant!"* - povikaa zatreperenite knezovi na crkvata. Toj se svrte i poleka, potpiraj]i se na ramoto na golemiot mag i sleden od celata svoja masa od lu\e, izleze niz vratata zad estradata. Vo hramot ostanaa dvajca mrtovci i zbien krug na hristijani polu`ivi od strav. Edinstven koj ne se izgubi be[e profesor Pauli. Seop[t u`as kako da gi razbudi vo nego site duhovni sili. Toj nadvore[no se promeni - dobi veli~estven i vdahoven izgled. So re[itelni ~ekori se iska~i na estradata i, sednuvaj]i na edno od mestata koi go napu[tija dr`avnite sekretari, zede list od hartija i po~na ne[to da pi[uva. Otkako zavr[i, stana i pro~ita so silen glas: "Vo slava na edinstveniot Spasitel na[ Isus Hristos. Vselenskiot sobor na Crkvite Bo`ji, sobran vo Erusalim, otkako bla`eniot na[ brat Jovan, predvodnik na isto~noto hristijanstvo, go razobli~i golemiot izmamnik i neprijatel bo`ji vo toa deka toj e vistinskiot Antihrist pretska`an od slovoto Bo`jo, i kogo bla`eniot otec na[ Petar, predvodnikot na zapadnoto hristijanstvo, zakonito i ispravno go predade na ve~no isklu~uvawe od Crkvata Bo`ja, denes, nad telata na ovie dva za vistinata ubieni svedoci Hristovi, odlu~uva: gi prekinuvame site odnosi so prokletata i omrazena tolpa negova, i se oddale~uvame vo pustina, da go ~ekame neminovnoto doa\awe na vistinskiot Vladika na[ Isus Hristos". Voshituvawe zavladea so masata i se ra[irija glasni izvici: "Adveniat! Adveniat cito! Komm, Her Jesu, komm! Grjadi, Gospodi Isuse!"**