@ITIETO, PODVIZITE I STRADAWETO NA SVETIOT SLAVEN I SEFALEN VRHOVEN APOSTOL PETAR

Sveti apostol Petar, koj pred apostolstvoto se vikal Simon, po rod be{e Evrein, sin Jonin, od plemeto Simeonovo, brat na svetiot apostol Andrej Prvozvani, od maloto i nezna~ajno galilejsko grat~e Vitsaida vo Palestina. O`enet so }erkata na Aristovul, bratot na svetiot apostol Varnava, toj so nea ima{e eden sin i edna }erka. Simon be{e ~ovek nepismen, no prostodu{en i bogobojazliv, gi dr`e{e zapovedite Gospodovi i ode{e pred Gospoda bez mana vo site dela svoi. Po zanimawe toj be{e ribar; i kako siroma{en ~ovek, toj so trudot na racete svoi zarabotuva{e hrana za ku}ata svoja, hranej}i ja `enata, decata, babata i svojot star tatko Jona.

Bratot na Simon Andrej, preziraj}i ja suetata i vrevata na ovoj svet, si izbra bezbra~en `ivot, i otkako zamina kaj sveti Jovan Krstitel koj na Jordan go propoveda{e pokajanieto, postana negov u~enik. Slu{aj}i gi svedo{tvata na svojot u~itel za Hrista-Mesijata, a posebno negovite zborovi koga so prstot svoj uka`a na Gospoda: Eve Go Jagneto Bo`jo, Koe gi zede grevovite na svetot vrz Sebe! (Jov. 1, 29), Andrej go ostavi Jovan, i zaedno so drugiot u~enik na Krstitelot otidoa po Gospoda Hrista, pra{uvaj}i Go: U~itele, kade `ivee{? Im re~e: Dojdete i videte! Tie otidoa i vidoa kade `ivee; i ostanaa toj den pri Nego (Jov. 1, 38-39).

Utredenta nautro Andrej dojde kaj svojot brat Simon i mu re~e: Go najdovme Mesija, koe zna~i: Hristos! I go odvede pri Isusa. A Isus, koga go pogleda, mu re~e: Ti si Simon, sin Jonin; ti }e se nare~e{ Kifa, {to zna~i Petar1 (Jov. 1, 41-42). I od toj ~as Petar be{e ranet od qubovta kon Gospoda, veruvaj}i deka Toj e vistinskiot Mesija, ispraten od Boga na spasenie na svetot. No toj se u{te ne ja ostava{e svojata ku}a i zanimawe, zarabotuvaj}i im go na doma{nite svoi ona {to im e potrebno, vo {to ponekoga{ mu pomaga{e i negoviot brat Andrej poradi prestareniot tatko; toa se taka dodeka obajcata ne bea povikani od Gospoda na apostolstvo.

Edna{, po zatvoraweto na Jovan Krstitel vo zatvor, Gospod Hristos odej}i pokraj moreto Galilejsko2 gi vide Petar i Andrej, kako gi frlaat mre`ite vo moreto, i im re~e: Pojdete po Mene i Jas }e ve napravam lovci na lu|e (Mat. 4, 19). A kakvi lovci Gospod saka{e da gi napravi, toa Toj pred toa go be{e poka`al so ~udesnoto fa}awe na ribi, koga, vleguvaj}i vo la|ata na Simon i nareduvaj}i mu da gi frli mre`ite vo moreto po ribi, Simon Mu odgovori: Nastavni~e, cela no} se trudevme i ni{to ne ulovivme; no po Tvojata volja }e ja frlam mre`ata. I frlaj}i gi mre`ite, tie fatija golemo mno{tvo na ribi, pa mre`ite im se iskinaa, {to be{e praslika na duhovniot ribolov apostolski: za{to apostolite trebaa so mre`ata na slovoto Bo`jo da ulovat mnogu narodi na spasenie. Otkako vide takvo ~udo, Simon Petar padna pred nozete Isusovi govorej}i: Odi si od mene, Gospodi, oti sum ~ovek gre{en! Bidej}i u`as go be{e spopadnal nego i site {to bea so nego od mno{tvoto na ribi koi gi fatija. Kako odgovor na Petar koj go povikuva Gospoda da se oddale~i od nego, Gospod go povikuva da Mu sleduva, govorej}i: Ajde po mene, otsega }e lovi{ lu|e za `ivot, kako {to dosega love{e ribi na smrt (vidi Luka 5, 1-11).

Od toj ~as sveti Petar stana sledbenik Hristov, kako i bratot negov Andrej i ostanatite novopovikani u~enici. I Gospod go qube{e Petar poradi prostosrde~nosta negova. I go poseti Gospod siroma{niot dom negov, i bolnata od treska baba negova ja isceli zemaj}i ja za raka (vidi Marko 1, 30). I koga nautro mnogu rano Gospod, stanuvaj}i, otide sam vo pusto mesto, toga{ Petar, ne mo`ej}i da izdr`i ni eden moment bez Gospoda, ja ostavi svojata ku}a i site doma{ni, i potr~a po Nego, gri`livo baraj}i go svojot quben U~itel. I otkako Go najde Mu re~e: Site Te baraat (Marko 1, 30-37).

I ottoga{ sveti Petar ne se odvojuva{e od Gospoda tuku neotstapno be{e so Nego, nasladuvaj}i se so gledaweto na liceto Negovo i zborovite Negovi poslatki od med, i kako o~evidec gledaj}i gi mnogute i golemi ~udesa Negovi, koi jasno potvrduvaa deka Hristos e – Sin Bo`ji, vo Kogo toj veruva bez nikakov somne`. A bidej}i veruva{e so srceto za pravda, taka i so ustata ispoveda{e za spasenie. Za{to koga Gospod dojde vo krai{tata na Kesarija Filipova, gi pra{a u~enicite Svoi: Za kogo me mislat lu|eto – Mene, Sinot ^ove~ki? Tie odgovorija:  Edni za Jovana Krstitel, drugi za Ilija, a nekoi za Jeremija ili za eden od prorocite. A On im re~e: A vie, za kogo Me mislite? Simon Petar odgovori i re~e: Ti si Hristos, Sinot na @iviot Bog. Ovaa ispoved na Petar Gospod ja pofali govorej}i: Bla`en si ti, Simone, sine Jonin, oti telo i krv ne ti go otkrija toa, a Mojot Otec, Koj e na nebesata. A Jas tebe ti velam: ti si Petar i na toj kamen }e ja izgradam crkvata Svoja, i vratite na pekolot nema da ja nadvladeat. I }e ti gi dadam klu~evite od nebesnoto carstvo, i {to }e svrze{ na zemjata, }e bide svrzano na nebesata; a {to }e razvrze{ na zemjata, }e bide razvrzano i na nebesata (Mat. 16, 13-19).

Imaj}i topla qubov sprema Gospoda, sveti Petar posaka nikoga{ da ne Mu se slu~i nikakvo zlo. Zatoa koga Gospod odnapred govore{e za Svoite stradawa, Petar se sprotistavi na toa, govorej}i od neznaewe: Bidi milostiv kon Sebe, Gospodi; toa so Tebe nema da se slu~i! Iako ovie zborovi na Petar ne Mu bea po volja na Gospoda, bidej}i Toj za toa i dojde so Svoeto stradawe da go iskupi ~ove~kiot rod od gibel, sepak niz niv se obelodeni srde~nata qubov na Petra kon Gospoda, a i nevinosta na Petar, za{to, otkako go slu{na stra{niot ukor od Gospoda: Begaj od Mene, satano! Petar ne se naluti na svojot Gospod, nitu si otide od Nego, tuku so qubov go primi ukorot, i so u{te pogolema srde~nost Mu sleduva{e (vidi Mat. 16, 21-23).

Edna{ mnogu od u~enicite na Spasitelot, ne mo`ej}i da gi smestat Negovite zborovi za svetata Tajna na Pri~est, govorea za niv: Te{ki se ovie zborovi! Koj mo`e da gi slu{a? i si zaminaa, i pove}e ne odea po Nego. Toga{ Gospod Isus im re~e na dvanaesetminata: Da ne sakate i vie da si otidete? A Simon Petar Mu odgovori: Gospodi, pri kogo }e otideme? Ti ima{ zborovi za `ivot ve~en, i nie poveruvavme i poznavme deka si Ti Hristos, Sin na `iviot Bog (Jov. 6, 53-69).

Imaj}i takva vera i takva srde~nost kon Gospoda, sveti Petar se osmeli da bara od Gospoda da dojde kaj Nego po vodata. I Gospod mu dozvoli. Toga{ sveti Petar, izleguvaj}i od la|ata, ode{e po vodata da dojde kaj Isus. No bidej}i toj, pred primaweto na Svetiot Duh, se u{te ne be{e sovr{en vo cvrstata vera, gledaj}i go silniot vetar, se upla{i i po~na da tone, pa povika govorej}i: Gospodi, spasi me! I vedna{ Isus pru`aj}i ja rakata go fati Petar, i mu re~e: Maloverniku, zo{to se posomneva? (Mat. 14, 22-31). I Gospod, koj go izbavi svetiot apostol od tonewe, go izbavi i od maluvernost koga mu re~e: Jas se molev za tebe, za da ne namali tvojata vera (Luka 22, 32).

Zaedno so drugi dva apostola, Jakov i Jovan, svetiot apostol Petar se udostoi na Tavor da ja vidi otkrienata im slava na preobra`enieto Gospodovo i so svoite u{i da go slu{ne glasot na Boga Otecot Koj od neboto dojde kon Gospoda Isusa. Za toa svetiot apostol vaka pi{uva vo svoeto Poslanie: Nie vi ja poka`avme silata i doa|aweto na na{iot Gospod Isus Hristos ne preku izmisleni paraboli, tuku otkako stanavme o~evidci na Negovoto veli~ie. Oti On primi ~est i slava od Boga od Otecot, koga od velelepnata slava Mu dojde vakov glas: Ovoj e Mojot vozquben Sin, vo Kogo e Moeto blagovolenie (2Pet. 1, 16-18; spor. Mat. 17, 1-8; Marko 9, 2-9; Luka 9, 28-36).

Koga Gospod se pribli`i na dobrovolnite stradawa Svoi i krsnata smrt, toga{ svetiot apostol Petar ja poka`a svojata revnost za Gospoda ne samo so zbor, velej}i: Gospodi, gotov sum da odam so Tebe i vo zatvor, i na smrt, tuku i so delo, izvlekuvaj}i go no`ot i so nego otsekuvaj}i mu go uvoto na slugata na prvosve{tenikot Malh (Luka 22, 33; Jov. 18, 10).

Iako promislata Bo`ja dopu{ti apostol Petar da padne vo trikratno odrekuvawe od Gospoda, sepak toj, so vistinsko pokajanie i gorko ridawe stana i se popravi, i se udostoi prv od svetite apostoli da Go vidi Gospoda Hrista po voskresenieto Negovo, kako {to za toa govori svetiot evangelist Luka: Gospod navistina voskresnal i mu se javil na Simona (Luka 24, 34). Za toa pi{uva i svetiot apostol Pavle, govorej}i: tretiot den voskresna, spored Pismoto, i mu se javi na Kifa i potoa na edinaesette (1Kor. 15, 4-5). Otkako Go vide Gospod, sveti Petar se ispolni so radost neiska`liva, i od Nego dobi milostiva pro{ka na svojot grev. Svoeto porane{no trikratno odrekuvawe od Gospoda toj potpolno go izgladi so trikratno ispovedawe na svojata qubov kon Gospoda, odgovaraj}i Mu na trikratnoto pra{awe Negovo: Simone Jonin, qubi{ li me?... Da, Gospodi, Ti znae{ deka Te sakam. I od Gospoda be{e postaven za pastir na slovesnite ovci i za klu~ar na nebesnoto carstvo (Jov. 21, 15-17).   

Po Voznesenieto na na{iot Gospod Isus Hristos sveti Petar, kako vrhoven me|u ramnite mu apostoli, be{e prv u~itel i propovednik, i mnogu brzo stekna za Crkvata Hristova do tri iljadi du{i (Dela 2, 14-41). Pokraj toa, toj se poka`a i kako izvonreden ~udotvorec: bidej}i vleguvaj}i vo hramot so sveti Jovan na molitva, zdogleda ~ovek sakat od utrobata na majkata svoja, staven pred vratata na hramot koja se vika{e Krasna. Otkako gi vide Petra i Jovana, sakatiot prose{e milostina od niv. A Petar poglednuvaj}i na nego so Jovan re~e: Pogledaj ne! I toj gi gleda{e nastoj~ivo, nadevaj}i se od niv ne{to da dobie. No Petar re~e: Srebro i zlato jas nemam, a – {to imam toa ti davam – vo imeto na Isusa Hrista Nazareecot stani i odi! I kako go fati za desnata raka, go ispravi i vedna{ mu se zacvrsnaa stapalata i glu`dovite; i {tom skokna, zastana i proodi, i vleze vo hramot zaedno so niv, skokaj}i i falej}i Go Boga. Poradi ova ~udo i propovedta na sveti apostol Petar poveruvaa vo Hrista okolu pet iljadi lu|e (Dela 3, 1-26; 4, 4).

@itelite na Erusalim, Ananija i Sapfira, sveti Petar gi umrtvi so zbor poradi svetotatstvo i la`ewe na Svetiot Duh (Dela 5, 1-10). Vo Lida3, nao|aj}i go ~ovekot po ime Enej, koj ve}e osum godini le`e{e odzemen na postelata, sveti Petar go isceli so zbor, velej}i mu: Enej, tebe te isceluva Isus Hristos (Dela 9, 32-34). Vo Jopa4 toj ja voskresna umrenata devojka Tavita (Dela 9, 36-42). No ne samo {to racete i zborovite na svetiot apostol Petar bea ~udotvorni, tuku i senkata negova dava{e iscelenija: taka {to i po ulicite iznesuvaa bolni, i gi stavaa na postelki i na nosila, za koga }e pomine Petar barem senkata negova da go oseni nekoj od niv. (Dela 5, 15).

A koga car Irod gi podigna racete da ja ma~i crkvata na vernite vo Erusalim, toj, pogubuvaj}i go Jakova bratot na Jovan so me~, go fati sveti Petar, go okova vo `elezni lanci i go frli vo zatvor. No angel Gospodov no}e mu gi razre{i okovite i go izvede od zatvor (Dela 12, 1-10). Ovoj vrhoven apostol prv ja otvori vratata na verata za neznabo`cite, krstuvaj}i go vo Kesarija rimskiot kapetan Kornilij, otkako prethodno ima{e videnie vo koe go vide neboto otvoreno i sad kako sleze od neboto, poln so ~etvorono`ci i vleka~i, i slu{na glas koj mu nareduva{e se toa da go zakole i da go izede, i da ne go smeta za ne~isto ona {to Bog go o~istil. Ova videnie be{e znak na obratuvawe na neznabo`cite kon Hrista (Dela 10, 1-48).

Sveti apostol Petar go izobli~i Simon magot, Samarjaninot, koj licemerno go primi svetoto kr{tevawe i saka{e za pari da go kupi darot na Svetiot Duh, velej}i mu na magot: Srebroto tvoe neka zagine zaedno so tebe, za{to pomisli deka darot Bo`ji se dobiva za pari. Ti nema{ del nitu u~estvo vo toj dar, bidej}i srceto tvoe ne e pravo pred Boga. Tuku pokaj se za ovaa zla misla i pomoli Mu se na Boga za da ti se prosti pomislata na srceto tvoe – ako e mo`no; bidej}i te gledam ispolnet so gor~liva `ol~ka i vo okovi od nepravda (Dela 8, 18-23).

Ovie i mnogu drugi dela na svetiot apostol Petar op{irno se opi{ani vo Evangelieto i vo Delata Apostolski, koi postojano se ~itaat vo crkvite. Zatoa nema potreba ovde da se izlo`uva od Svetoto Pismo se ona {to se odnesuva na svetiot apostol Petar. Toa treba da e dobro poznato na site hristijani. Za ponatamo{nite pak, malku na kogo poznati, blagovesni~ki podvizi i trudovi na svetiot apostol Petar sveti Simeon Metafrast go ka`uva slednoto:

Od Erusalim sveti Petar dojde vo Kesarija Stratonijska5. Tuka postavi episkop od prezviterite koi go sledea. Ottamu otide vo Sidon6, kade isceli mnogumina, i postavi episkop. Potoa otide vo Virit7 i tamu postavi episkop. Potoa otpatuva vo Vivli; ottamu vo Tripol Finikiski8, kade obituva{e kaj eden pameten ~ovek Marson, kogo i go rakopolo`i za episkop na vernite na toj grad. Od Tripoli toj otide vo Ortosija; potoa vo Antarda, potoa na ostrovot Ardos, pa vo Valaneja, Pont i Laodikija9. Vo Laodikija toj isceli mnogu bolni, i izgoni ne~isti duhovi od lu|eto, i ja sobra crkvata na vernite, i im postavi episkop. Od Laodikija sveti Petar otpatuva vo sirijskiot grad Antiohija10, kade Simon magot se krie{e od vojnicite, isprateni od rimskiot car Klaudij11, da go fatat. Otkako dozna za doa|aweto na svetiot apostol Petar, Simon pobegna vo gradovite na Judeja. Vo Antiohija sveti Petar isceli mnogu bolni, i po propovedta za Edniot Bog vo Tri Lica postavi episkopi: Markijan za Sirakuza na Sicilija12 i Pankratij za Tavromenija13. Od Antiohija sveti Petar otpatuva vo Tian Kapadokijski14, ottamu vo Ankira Galatijska15 vo koja so molitva voskresna mrtovec, i izgradi crkva, mnogumina oglasuvaj}i gi i krstuvaj}i gi, i postavuvaj}i im episkopi. Od Ankira toj otide vo Sinpo Pontijski16, a ottamu vo Amasija koja se nao|a srede Pontijskata zemja. Potoa otpatuva vo Gangr Paflagoniski17, pa vo Klavdiopoq Onoriadijski, ottamu vo Nikomidija Vitinijska18, i potoa vo Nikeja19. Imaj}i namera da odi vo Erusalim na praznikot Pasha, toj od Nikeja trgna nazad, dojde vo Pisinunt, pa ottamu vo Kapadokija i Sirija. Posetuvaj}i ja povtorno Antiohija, toj najposle pristigna vo Erusalim. Za vreme na prestojot vo Erusalim nego go poseti svetiot apostol Pavle, tri godini po svoeto obrnuvawe kon Hrista, kako {to samiot veli vo Poslanieto do Galatjanite: A na tri godini potoa otidov vo Erusalim za da se vidam so Petra, i ostanav pri nego petnaeset dena (Gal. 1, 18).

Ureduvaj}i gi tie denovi crkovnite zakoni, bla`eniot Pavle otide na rabotata na koja be{e povikan, a sveti Petar povtorno ja poseti Antiohija, kade go postavi episkop Evodij. Od Antiohija otpatuva vo Sinad, frigijski grad20, ottamu vo Nikomidija21; vo nea go postavi episkop Prohor, koj i kako episkop go slede{e sveti Jovan Bogoslov. Doa|aj}i od Nikomidija vo Ilion, helespontskiot grad, svetiot apostol go postavi tuka za episkop Kornilij kapetanot, pa se vrati vo Erusalim. Tuka na sveti Petar vo videnie mu se javi Gospod Hristos govorej}i mu: Stani Petre i odi na Zapad, za{to e potrebno Zapadot da go prosveti{ so svojata svetlina, i jas }e bidam so tebe.

Vo toa vreme Simon magot ve}e be{e faten od strana na vojnicite koi go gonea i doveden vo Rim, da primi kazna za svoite dela. No toj tamu so svojata magijska ve{tina gi pomra~i umovite na mnogumina, i taka gi izla`a, i ne samo {to ne dobi kazna tuku u{te pove}e, mnogumina po~naa da go smetaat za bog. Ovoj prete~a na Satanata tolku go zanese so svojata magija samiot kesar Klaudij, {to negovata statua be{e izvajana i postavena pome|u dva mosta na Tibar so natpis: "Na Simon, svetiot bog". Za toa podrobno pi{uva sveti Justin22 i sveti Irinej23. A nie, veli sveti Simeon Metafrast, da se vratime na svojot predmet. Velikiot Petar, izvestuvaj}i gi bra}ata za videnieto na Gospoda, se prosti so niv, pa trgna vo Antiohija, posetuvaj}i gi crkvite. Vo Antiohija toj go zatekna sveti apostol Pavle. Tuka toj postavi episkopi: Urvan na Tars24, Epafrodit na Levkija Adrijatska, Apelij, bratot na Polikarp25, na Smirna26 i Figel na Efes. Za Figel velat deka, skr{nuvaj}i od patot na vistinata, mu pri{ol na Simon, no se pokajal. Od Antiohija Petar dojde vo Makedonija, kade isto taka, postavi episkopi: Olimp na Filipjanite27, Jason na Soluwanite i Sila na Korintjanite, kogo go najde pokraj sveti apostol Pavle. Postavuvaj}i go vo Patra za episkop Irodion, sveti Petar otplovi za Sicilija, i doa|aj}i vo Tavromenija se zadr`a kratko vreme kaj Pankratij, mnogu krasnore~iv ma`. I tuka oglasuvaj}i i pokrstuvaj}i nekoj Maksim, i postavuvaj}i go za episkop, toj otpatuva vo Rim.   

Vo Rim, svetiot apostol Petar na plo{tadite i po domovite sekojdnevno go propoveda{e Edniot Bog Otec semo}en, i Edniot Gospod Isus Hristos Sinot Bo`ji, vistinskiot Bog od Boga vistinski, i edniot Svet Duh, `ivotvorniot Gospod, i mnogumina privle~e kon Hristovata vera i gi izbavi so svetoto kr{tevawe od idolopokloni~kata zabluda. Gledaj}i go se toa, Simon magot ne saka{e da mol~i i da ja krie svojata zloba protiv nego, bidej}i ja smeta{e za svoj sram propovedta na apostolot, so koja se uni{tuva{e slavata negova. I na vistinskoto u~ewe na apostolot magot zapo~na otvoreno da pre~i so svoite la`ni zborovi i dela, besramno srede gradot protivre~ej}i mu na sveti Petar. I pred narodot Simon magot sozdava{e nekoi prividi; i odea pred nego i po nego prividenijata, za koi toj mu govore{e na narodot deka toa se du{i na umrenite; i gi poka`uva{e voskresnatite od mrtvite kako mu se poklonuvaat kako na bog; i prave{e sakatite da odat i da skokaat. No se toa ne be{e stvarno tuku prividno, sli~no na mitolo{kiot Protej koj zema{e na sebe razni oblici: nekoga{ se javuva{e so dve lica, potoa, po kratko vreme, se pretvora{e vo koza i vo zmija i vo ptica, pa potoa se upodobuva{e na ogan; so eden zbor, zema{e na sebe sekakvi oblici, mamej}i gi budalite. Me|utoa, dosta be{e {to velikiot apostol Gospodov samo pogledna na ma|iite na Simon, pa site negovi prividi vedna{ is~eznaa.

Za borbata na svetiot apostol Petar so Simon vra`a~ot, pokraj Metafrast, go ka`uvaat slednoto Prologot i Golemite Mineji - ^eti. Koga sveti Petar dopatuva vo Rim, i dozna deka Simon se narekuva sebe Hrista i pravi pred lu|eto mnogu ~udesa, se raspali so revnost za vistinskiot Bog i se upati kon ku}ata na Simon. Pred vratata na negovata ku}a toj zatekna tolpa na lu|e koi mu zabranuvaa da vleze vnatre. Toga{ sveti Petar gi zapra{a: Zo{to ne mi dadete da vlezam kaj izmamnikot vra`a~? Tie mu odgovorija: Toj ne e vra`a~ tuku mo}en bog; toj postavi stra`a na vratata svoja znaej}i gi pomislite ~ove~ki. Otkako go ka`aa toa, tie mu uka`uvaa na apostolot na crnoto ku~e koe le`e{e pred vratata i dodadoa: Ova ku~e gi usmrtuva site koi mu smisluvaat nepravda na Simon. Na toa sveti Petar re~e: Jas vistina govoram za nego, za{to Simon e od demonite. Potoa, prio|aj}i mu na ku~eto, apostolot mu re~e: Odi i ka`i mu na Simon: Petar, apostolot Hristov, saka da vleze kaj tebe.

Ku~eto otide i so ~ove~ki govor mu go soop{ti na Simon ona {to Petar mu naredi. I site koi go vidoa i go slu{naa ku~eto kako so ~ove~ki jazik govori se zaprepastija. A Simon go isprati istoto toa ku~e govorej}i mu: Neka vleze Petar.

Koga sveti Petar vleze, Simon zapo~na vo prisustvo na Petar da pravi ~uda pred narodot. A svetiot apostol so silata Hristova poka`a pogolemi ~udesa. Vsu{nost, kakvi ~udesa? Od mnogute ~udesa edno golemo ~udo spomnuva drevniot crkoven istori~ar Grk Egezip28, koj `iveel okolu apostolskoto vreme. Na edna visokorodna vdovica vo Rim, koja be{e od carski rod, i umre sin vo mladi godini, i majkata pla~e{e po nego neute{no. Tie {to ja te{ea se setija deka vo Rim se pojavile lu|e, Petar i Simon magot, koj mrtvi voskresnuvaat; i vedna{ ednite kaj umreniot go povikaa Petar, a drugite Simona. Na pogrebot na mom~eto bea dojdeni mnogu ugledni lu|e i narodi. I sveti Petar mu re~e na Simon magot koj poradi svoite ma|ii gordo se dr`e{e pred celiot narod: Onoj koj od nas }e go voskresne ovoj mrtovec, negovoto u~ewe }e se priznae za vistinito.

Narodot so pofalba go prifati slovoto na Petar. A Simon, nadevaj}i se vo svojata vra`a~ka ve{tina, mu re~e na narodot: Ako go voskresnam mrtviot, }e go ubiete li Petar? @iv }e go zapalime pred tvoite o~i! povika narodot.

Pristapuvaj}i na postelata na umreniot, Simon zapo~na da gi pravi svoite ma|ii, i preku sodejstvoto na |avolite koi mu pomagaa napravi mrtovecot da ja pridivi`i glavata. I narodot vedna{ zapo~na da vika deka mom~eto e `ivo, deka voskresnalo. A sveti Petar sakaa istiot moment da go fatat i da go odnesat da go zapalat. No apostolot dade znak so rakata, molej}i gi da stivnat. I koga narodot se sti{a, toj re~e: Ako mom~eto navistina e `ivo, toga{ neka stane, i neka govori, i neka odi. A dodeka ne go vidite toa, znajte sigurno deka Simon ve mami so svoite ma|ii i prividenija.

Simon pak, dolgo ode{e okolu postelata, povikuvaj}i ja demonskata sila, no bez nikakov uspeh. I posramotuvaj}i se, toj saka{e da bega, no narodot go zadr`a. Me|utoa, sveti Petar, vistinskiot ~udotvorec, koj Tavita ja voskresna i napravi mnogu drugi slavni ~udesa, stoej}i podaleku, gi podigna kon neboto o~ite i racete, i se mole{e govorej}i: Gospode Isuse Hriste, Ti ni naredi so Tvoeto ime da voskresnuvame mrtvi. Zatoa Te molam: o`ivi go ova mom~e, za ovie lu|e da poznaat deka Ti si vistinski Bog i deka nema drug osven Tebe, Koj `ivee{ i caruva{ so Otecot i Svetiot Duh vo ve~ni vekovi. Amin.

Otkako taka se pomoli, sveti Petar vikna kon mrtovecot: Mom~e, stani! Te voskresnuva i isceluva mojot Gospod Isus Hristos. I vedna{ mrtovecot gi otvori o~ite svoi, stana i zapo~na da govori i da odi.

Ova ka`uvawe na Egezip go dopolnuva Markel Rimjaninot, koj prvo be{e u~enik na Simon magot, pa potoa sveti apostol Petar go prosveti so svetata vera i svetoto kr{tevawe. Vo svoeto Poslanie do svetite ma~enici Nerion i Arhilij pi{uvaj}i za ova ~udo Markel go dodava i ova: Voskresnatoto mom~e, pa|aj}i pred nozete na Petar, voskliknuva{e: "Jas go vidov Gospoda Isusa kako im nareduva na angelite, zaradi molitvata tvoja, da me vratat na mojata majka vdovica". Toga{ cel narod zapo~na da izvikuva: "Eden e Bog, i toa Bog koj Petar go propoveda!" A Simon magot, preku |avolskite ma|ii na svojata glava davaj}i i izgleda ne ku~e{ka glava, zapo~na da bega; me|utoa, narodot go fati, i edni sakaa so kamewa da go ga|aat, a drugi da go zapalat. No sveti Petar im zabrani, govorej}i: na{iot Gospod i U~itel ne naredi na zlo da se vra}a so zlo; pu{tete go, neka odi kade {to saka; dovolen mu e nemu sramot i potsmevaweto, i soznanieto deka negovoto vol{ebni{tvo e bespomo{no i nemo}no.

Otkako be{e pu{ten, Simon dojde kaj mene, ka`uva Markel, pretpostavuvaj}i deka jas ni{to ne znam za toj ~udesen nastan. Pri toa Simon so `elezni lanci na kapijata na mojot dom vrza ogromno ku~e, i mi re~e: Da vidam, dali Petar }e dojde kaj tebe po svojot obi~aj. I po kratko vreme sveti Petar dojde kaj kapijata, go odvrza ku~eto i mu re~e: Odi i ka`i mu na Simon magot: prestani so |avolskata sila da gi mami{ lu|eto, za koi Hristos ja proli Svojata Krv.

Ku~eto otide i kako ~ovek govorej}i mu go ka`a na Simon ona {to apostolot mu go naredi. Otkako go slu{nav i go vidov toa, veli Markel, jas poitav da se sretnam so Petar i ~esno go primiv vo svojot dom, a Simon magot i ona ku~e gi isterav nadvor. Ku~eto pak, ne napa|aj}i nikoj drug, se nafrli na Simon, go zgrap~i so zabite i go sobori na zemja. Gledaj}i go toa niz prozorecot, sveti Petar so imeto Hristovo mu naredi na ku~eto da ne go povredi teloto na Simon. I ku~eto, ne dopiraj}i go teloto na magot, mu ja iskina celata obleka taka {to toj ostana potpolno gol. Gledaj}i go toa, narodot vika{e na Simon potsmevaj}i mu se i navreduvaj}i go, pa zaedno so ku~eto go isteraa od gradot. Od takov sram Simon cela godina ne se pojavi vo Rim, dodeka naslednikot na Klaudij Neron29, zliot car, ne slu{na od zli lu|e pofalbi za rasipaniot mag. I otkako go pronajde Simona, Neron silno go zasaka i se sprijateli so nego.

Prologot i Golemite Mineji - ^eti go govorat u{te i slednoto za Simon magot. Simon naredi so me~ da mu ja otse~at glavata, vetuvaj}i deka }e voskresne vo tretiot den; i namesto sebe toj pod me~ psotavi oven, davaj}i mu izgled na ~ovek; i taka ovenot be{e ise~en mesto nego. A sveti Petar, isteruvaj}i go od ovenot |avolskiot privid, ja obelodeni lagata na Simon: i site vidoa deka glavata ne mu e otse~ena na Simon tuku na ovenot.

Za kone~nata pobeda na sveti Petar nad Simon magot, i za gibelta na magot, site slo`no go soop{tuvaat slednoto. Otkako Simon magot ne mo`e{e vo ni{to da go pobedi svetiot apostol Petar, i otkako ne mo`e{e pove}e da go podnesuva sramot svoj, toj veti deka }e se voznese na neboto. I sobiraj}i gi site |avoli koi mu slu`ea, Simon so lovorov venec na glavata dojde srede gradot Rim, se iska~i na edna visoka zgrada, i od vrvot na taa zgrada zapo~na luto da mu govori na narodot: Bidej}i vie, o Rimjani! Se do sega ostanuvate pri svoeto bezumstvo, i ostavaj}i me mene go sledite Petar, i jas ve ostavam vas; i pove}e ne }e go {titam gradot va{, tuku }e im naredam na angelite svoi na va{i o~i da me zemat na svoi race, i jas }e se voznesam kaj Otecot svoj na neboto, od kade }e ispratam golemi kazni na vas, zatoa {to ne gi poslu{avte zborovite moi i ne im veruvavte na delata moi.

Otkako go re~e toa, magot plesna so racete i se frli vo vozduh; podr`uvan od |avolite toj zapo~na da leta po vozduhot podignuvaj}i se vo viso~ina. A lu|eto, mnogu voshiteni, si govorea eden na drug: "Ova e delo Bo`jo – da se leta po vozduh so teloto". Velikiot apostol Petar zapo~na gromko, za site da slu{nat, da se moli na Boga, govorej}i: "Gospodi Isuse Hriste Bo`e moj! Obelodeni ja izmamata na ovoj mag, za da ne gi soblazni lu|eto koi veruvaat vo Tebe!" Pa potoa izvika govorej}i: "Vam, o |avoli! Vi nareduvam vo imeto na mojot Bog: ne nosete go pove}e, tuku ostavete go tamu, kade toj sega se nao|a vo vozduhot!"

I istiot moment |avolite, pokoruvaj}i se na zakanata na apostolot, go ostavija Simon vo vozduhot, i bedniot mag letna nadolu, kako nekoga{ |avolot frlen od neboto, i pa|aj}i na zemjata celiot se zdrobi. A prisutniot narod otkako go vide toa, dolgo voskliknuva{e: Velik e Bog kogo Petar go propoveda, i navistina nema drug Bog osven Nego! Padnatiot mag, iako stra{no se razbi, po Bo`ja promisla se u{te be{e `iv, za da ja uvidi nemo}ta i bedata na |avolot, kako i svojata nemo} i beda, i za posramen, da ja povika silata na semo}niot Bog. I razbien toj le`e{e na zemjata, ~uvstvuvaj}i luti bolki po celoto telo, dodeka siot narod go ismeva{e. A sledniot den nautro toj vo stra{ni maki ja ispu{ti gadnata du{a svoja, predavaj}i ja na |avolite vo racete, da ja odnesat vo pekolot kaj Satanata, tatkoto svoj. A sveti Petar po padot na Simon od vozduhot zastana na povisoko mesto i, davaj}i mu so rakata znak na narodot da zamol~i, zapo~na da gi u~i na poznanie na vistinskiot Bog; i so svojata dolga beseda toj mnogumina od niv obrati kon hristijanskata vera.

Carot Neron, otkako dozna za tolku sramnata smrt na svojot prijatel, silno se razgnevi na sveti Petar i saka{e da go ubie. No kako {to ka`uva sveti Metafrast, razgneveniot car ne ja izvr{i vedna{ na svetiot apostol taa svoja zla namera tuku po nekolku godini. Bidej}i po smrtta na Simon magot sveti Petar ne ostana dolgo vo Rim; obratuvaj}i mnogumina i prosvetuvaj}i gi so svetoto kr{tevawe, utvrduvaj}i ja crkvata i postavuvaj}i go Lin za episkop, toj otpatuva vo Tarakina30, kade za episkop go postavi Epafrodit (drug, ne gorespomnatiot). Potoa otide vo Sirmija, grad vo [panija, i tuka za episkop go rakopolo`i Epenet. Ottamu otpatuva vo afri~kiot grad Kartagena, kade Kriskent go posveti za episkop. Potoa, po otkrovenie, toj be{e vo Erusalim zaradi Uspenie na Pre~istata Deva Marija Bogorodica, pa povtorno se vrati vo Egipet. Otkako ja propatuva Afrika toj dojde vo Rim, ottamu vo Mediolan, pa vo Fotikin, sekade postavuvaj}i episkopi i prezviteri. Otkako otpatuva vo Britanija31, toj po`ivea tamu dolgo vreme, privlekuvaj}i mnogu narodi kon verata Hristova. Vo Britanija na sveti Petar mu se javi angel i mu re~e: Petre, se pribli`i vremeto na tvoeto zaminuvawe od ovoj `ivot. Zatoa treba da odi{ vo Rim; tamu }e podnese{ krsna smrt, i }e dobie{ pravedna nagrada od Hrista Gospoda.

Otkako Mu zablagodari na Boga za toa, sveti Petar se zadr`a u{te malku denovi vo Britanija, utvrduvaj}i gi crkvite, i postavuvaj}i episkopi, prezviteri i |akoni. Vo dvanaesetata godina od vlasta na Neron toj dopatuva vo Rim i, kako pomo{nik vo crkovnata uprava, go postavi Kliment za episkop, iako ovoj se otka`uva{e, ne sakaj}i takov jarem. No posovetuvan od svetiot apostol, Kliment, kako poslu{en sin, ja prekloni glavata svoja pod jaremot Hristov, i zaedno so svojot u~itel i ostanatite sve{teni ma`i ja vle~e{e ko~ijata na slovoto Bo`jo. I mnogumina vo Rim visokorodni i zna~ajni lu|e i `eni se prosvetuvaa so verata i svetoto kr{tevawe. Pri carot Neron ima{e dve `eni, izvonredni ubavici, koi toj gi saka{e pove}e od site ostanati nalo`ni~ki svoi. Primaj}i ja svetata vera, tie re{ija da `iveat so celomudren `ivot i ne sakaa da se pokorat na pohotnite `elbi na carot. A toj, najbesramen i nenasiten pohotlivec i bludnik, se razgnevi poradi toa na cela crkva na vernite, posebno na apostol Petar, vinovnikot na obrnuvaweto na tie `eni kon Hrista i celomudreniot `ivot (pri toa carot si spomna i za smrtta na svojot quben prijatel Simon magot), i zapo~na da go bara sveti Petar za da go ubie.

Gorespomnatiot istori~ar Egezip pi{uva deka koga sveti Petar go baraa za da go ubijat, vernite go molea da se skrie i da zamine od Rim zaradi korista na mnogumina. Svetiot apostol nikako ne se soglasuva{e na toa, sakaj}i podobro da postrada i da umre za Hrista; no vernite so pla~ go molea apostolot da go so~uva svojot `ivot, tolku potreben na svetata Crkva, zagrozena od branovite na opasnost srede nevernicite. Pridobien od solzite na seceloto slovesno stado svoe, sveti Petar dade vetuvawe deka }e se oddale~i od gradot i }e se skrie. I idnata no}, prostuvaj}i se so site po sobornata molitva, toj sam trgna od gradot. I koga be{e kaj gradskata kapija toj go zdogleda Gospod Hristos kako sprema nego odi vo gradot, i poklonuvaj}i Mu se Go pra{a: "Gospode, kade odi{? - "Odam vo Rim, povtorno da bidam raspnat", mu odgovori Gospod.

Porazen, apostolot razbra deka Gospod Hristos, stradaj}i vo slugite Svoi kako vo vistinski ~lenovi Svoi, saka i vo negovoto telo da postrada vo Rim. Zatoa toj se vrati kaj vernite, i od vojnicite be{e faten na smrt. Sveti Metafrast veli deka sveti Petar be{e faten ne sam tuku so mno{tvoto na verni, me|u koi bea Kliment, Irodion, Olimp; site niv ma~itelot gi osudi na posekuvawe so me~, a svetiot apostol Petar na raspetie. Zemaj}i gi osudenite, vojnicite gi izvedoa na gubili{te; no Kliment, kako srodnik na carot, tie go po{tedija i go pu{tija na sloboda, a Irodion i Olimp, koi zaedno so apostolot Petar bea do{le vo Rim, gi ubija so me~, i so niv posekoa i mno{tvo na verni. Svetiot pak Petar, gi mole{e svoite raspnuva~i, da go raspnat naopaku, so toa oddavaj}i mu po~ituvawe na svojot Gospod, dobrovolno raspnat na krst, bidej}i so raspetieto svoe ne sakal da li~i na Gospoda, tuku pod nozete negovi da ja prekloni glavata svoja. Taka go zavr{i `ivotot svoj velikiot apostol Gospodov sveti Petar proslavuvaj}i Go Boga so krsna smrt: trpej}i golemi bolki od klincite vo racete i nozete, toj ja predade svojata neporo~na du{a vo racete Bo`ji na 29 juni32. Negoviot u~enik, sveti Kliment, otkako go izmoli teloto na svetiot apostol, go simna od krstot, go podgotvi za pogrebenie i, povikuvaj}i gi vernite i episkopite, go pogreba ~esno. Taka isto na ~esen pogreb gi predadoa i telata na postradanite so nego sveti: Irodion, Olimp i ostanatite verni, slavej}i Go Hrista Boga, slaveniot so Otecot i Svetiot Duh. Amin.