@ITIETO, PODVIZITE I STRADAWETO NA SVETIOT

SLAVEN I SEFALEN VRHOVEN APOSTOL PAVLE

Sveti apostol Pavle, koj pred apostolstvoto se vikal Savle33 po ra|awe be{e Evrein, od plemeto Venijaminovo. Se rodi vo Tars Kilikijski od zna~ajni roditeli koi najprvo `iveele vo Rim, pa potoa se preselile vo Tars Kilikijski34 so po~esno zvawe na rimski gra|ani, poradi {to i Pavle se narekuva rimski gra|anin. Toj be{e srodnik na svetiot prvoma~enik Stefan, i od roditelite ispraten vo Erusalim zaradi izu~uvawe na zakonot na Mojsej. Vo Erusalim toj postana u~enik na slavniot u~itel Gamalil. Negov drugar po u~ewe i prijatel be{e Varnava, koj potoa postana apostol Hristov. Savle temelno go izu~i zakonot na tatkovcite, i postana golem revnitel negov, i stapi vo partijata na fariseite.

Vo toa vreme vo Erusalim i vo okolnite gradovi i krai{ta svetite apostoli go {irea blagovestieto Hristovo. Pri toa tie ~esto vodea dolgi prepirki so fariseite i sadukeite i so site kni`evnici i zakonici evrejski, koi ne gi sakaa i gi gonea propovednicite Hristovi. Ne gi saka{e svetite apostoli i Savle, pa duri ne saka{e ni da ja slu{a nivnata propoved za Hrista; a Varnava koj ve}e be{e apostol Hristov toj go ismeva{e, i govore{e huli na Gospoda Hrista. Koga pak, Evreite go ubivaa so kamewa negoviot srodnik, svetiot prvoma~enik Stefan, Savle ne samo {to ne `ale{e {to nevino se proleva krvta na negoviot rodnina, tuku i go odobruva{e ubistvoto i gi ~uva{e oblekite na Evreite koi go ubivaa Stefana (vidi Dela 7, 58).

Potoa, otkako izmolija od prvosve{tenicite i stare{inite evrejski polnomo{no, Savle silno ja maltretira{e crkvata, bidej}i vleguva{e vo ku}ite na vernite, i vle~e{e lu|e i `eni pa gi predava{e vo zatvor. No ne zadovoluvaj}i se so goneweto na vernite vo Erusalim, a di{ej}i so zakana i smrt na u~enicite Gospodovi, Savle pojde vo Damask35 so Poslanie do prvosve{tenicite na tamo{nite sinagogi, za i tamu, ako najde nekoj od vernite vo Hrista, da gi fati i lu|e i `eni, pa vrzani da gi dovede vo Erusalim. Toa be{e za vreme na caruvaweto na Tiberij36.

No, koga be{e na pat i nabli`uva`e do Damask, naedna{ go obzede svetlina od neboto, i, otkako padna na zemja, ~u glas {to mu zboruva{e: Savle, Savle, zo{to Me goni{? A toj odgovori: Koj si Ti, Gospodine? A Gospod mu re~e: Jas sum Isus, Kogo Go goni{ ti. Te{ko e za tebe da se rita{ protiv bodilo. Tresej}i se od strav i u`as, toj pra{a: Gospodi, {to saka{ da napravam? A Gospod mu re~e: Stani i vlezi vo gradot, i }e ti se ka`e {to treba da pravi{ (Dela 9, 3-6). A lu|eto {to odea so nego, stoeja za~udeni, oti slu{aa glas, a nikogo ne gledaa. Savle stana od zemjata i, makar {to mu bea o~ite negovi otvoreni, nikogo ne gleda{e: i vodej}i go za raka, go odvedoa vo Damask. I be{e tri dena slep, i ne jade, i ne pi (Dela 9, 7-9). Vo Damask pak, be{e svetiot apostol Ananij37; nemu Gospod Mu se javi vo videnie, i mu naredi da go pobara Savle koj se moli vo domot na nekoj ~ovek Juda, za da mu gi prosveti telesnite o~i so dopir, a du{evnite – so svetoto kr{tevawe. A Ananij odgovori: Gospodi, od mnozina sum slu{al za toj ~ovek kolku zlo im pravel na svetiite38 Tvoi vo Erusalim; a toj i ovde ima vlast od prvosve{tenicite da gi vrzuva site, {to go prizovuvaat imeto Tvoe. No Gospod mu re~e: Odi, oti toj mi e izbran sad, za da go iznese imeto Moe pred narodi i carevi i sinovite Izrailevi. I Jas }e mu poka`am, kolku treba toj da postrada zaradi imeto Moe (Dela 9, 10-16).

Po naredba Gospodova sveti Ananij otide i, nao|aj}i go Savle, gi stavi racete na nego. I istiot moment otpadnaa od o~ite negovi kako lu{pi, i toj vedna{ progleda, i stanuvaj}i se krsti i se ispolni so Svet Duh koj go posveti na apostolska slu`ba, i imeto mu be{e promeneto od Savle vo Pavle. I vedna{ zapo~na po sinagogite da Go propoveda Isusa, deka Toj e Sin Bo`ji. I site, {to go slu{aa, se ~udea i zboruvaa: Ne e li ovoj, koj vo Erusalim gi gone{e onie {to go spomnuvaa ova ime, ta zatoa i ovde do{ol za da gi zavede vrzani pri prvosve{tenicite? A Savle se zasiluva{e se pove}e i gi zbunuva{e Judejcite koi `iveeja vo Damask, doka`uvaj}i im deka Ovoj e Hristos, to est veteniot Mesija. Najposle Evreite se ispolnija so gnev na nego i se dogovorija da go ubijat. I gi ~uvaa kapiite gradski den i no}, za da ne im izbega. A u~enicite Hristovi, koi bea so Ananij vo Damask, doznavaj}i za dogovorot na Evreite za ubivaweto na Pavle, go zedoa no}e, i preku gradskiot yid go spu{tija vo ko{nica (Dela 9, 17-25). Izleguvaj}i od Damask, sveti Pavle ne se upati vedna{ vo Erusalim, tuku najprvo pojde vo Arabija, kako {to samiot toj pi{uva vo Poslanieto do Galatjanite: Ne go pra{av ni teloto, ni krvta, nitu, pak, otidov vo Erusalim pri onie, {to stanaa apostoli pred mene, tuku zaminav za Arabija i pak se vrativ vo Damask. A na tri godini potoa otidov vo Erusalim za da se vidam so Petra (Gal. 1, 16-18).

Otkako dojde vo Erusalim, sveti Pavle se obiduva{e da se pridru`i na u~enicite Gospodovi, no tie se pla{ea od nego, ne veruvaj}i deka i toj e u~enik Gospodov. A svetiot apostol Varnava, otkako go vide i ubeduvaj}i se deka se obratil kon Hrista, se izraduva i go privede na apostolite, i Pavle im raska`a kako po pat Go vide Gospoda, i {to Gospod mu re~e, i kako vo Damask smelo go propoveda{e imeto Isusovo. Ova gi ispolni so golema radost svetite apostoli, i Go slavea Hrista Gospoda. A sveti Pavle i vo Erusalim se prepira{e so Evreite i Grcite okolu imeto na Gospoda Isusa. Edna{ pak, stoej}i vo crkva i molej}i se, toj izleze nadvor od sebe, i Go vide Gospoda koj mu re~e: Pobrzaj, ti izlezi od Erusalim poskoro, za{to nema da go primat tvoeto svedo{tvo za Mene! A Pavle mu re~e na Gospoda: Gospodi, tie znaat deka jas gi zatvarav i biev po sinagogite onie, koi veruvaa vo Tebe; i koga se proleva{e krvta na Stefana, Tvojot svedok, tamu stoev i jas i go odobruvav negovoto ubistvo, pazej}i gi ali{tata na onie {to go ubivaa. I Gospod mu re~e: Odi! Jas te pra}am daleku – pri neznabo`cite (Dela 22, 17-21).

Po ova viduvawe sveti Pavle, iako saka{e u{te nekolku dena da ostane vo Erusalim nasladuvaj}i se so sostanoci i razgovori so apostolite, ne mo`e{e, bidej}i Evreite, so koi toj se prepira{e za Hrista, se razgnevija i sakaa da go ubijat. Otkako go doznaa toa, erusalimskite hristijani go ispratija Pavle vo Kesarija39, i ottamu go ispratija vo Tars, kade toj pomina nekoe vreme propovedaj}i go slovoto Bo`jo na svoite zemjaci, dodeka tamu ne dojde apostol Varnava i ne go odvede Pavle vo Antiohija Sirijska, bidej}i znae{e deka Pavle e odreden za apostol na neznabo`cite.

Vo Antiohija tie cela godina go propovedaa Evangelieto i mnogu narod obratija kon Hrista, i gi narekoa hristijani (Dela 11, 25-26). Po edna godina obata sveti apostoli, Pavle i Varnava, se vratija vo Erusalim i gi izvestija svetite apostoli {to blagodatta Bo`ja napravi vo Antiohija, i so toa mnogu ja izraduvaa Crkvata Hristova vo Erusalim. Pokraj toa tie donesoa izobilna milostina od dobrovolnite darodavci od Antiohija kako pomo{ na siroma{nite i bedni bra}a vo Judeja, bidej}i vo toa vreme, koga car be{e Klaudij40, ima{e golema glad, pretska`ana od sveti Agav, eden od sedumdesetoricata apostoli.

Otkako izlegoa od Erusalim, Varnava i Pavle povtorno dojdoa vo Antiohija. Koga tie pominaa tuka nekoe vreme vo post i molitvi, vo slu`ewe na bo`estvena Liturgija i vo propovedawe na slovoto Bo`jo, Mu be{e ugodno na Svetiot Duh da gi isprati me|u neznabo`cite na propoved. Svetiot Duh im re~e na stare{inite vo Antiohijskata crkva: Odvojte mi gi Varnava i Savla za delo, za koe gi povikav! (Dela 13, 2-3)

Taka isprateni od Svetiot Duh, Varnava i Pavle slegoa vo Selevkija41, i ottamu otplovija na ostrovot Kipar, tatkovinata na apostol Varnava. Tuka, zanimavaj}i se vo Salamina42, tie go propovedaa slovoto Bo`jo vo sinagogite evrejski. I pominuvaj}i go celiot ostrov se do Paf43, tie vo Paf najdoa nekakov ~ovek vra`a~ i la`en prorok, Evrein, na kogo imeto mu be{e Varisus ili Elima (Elima na arapski zna~i: mag, vra`a~, vol{ebnik), koj se nao|a{e pri tamo{niot prokonzul Sergij Pavle, ~ovek razumen. Ovoj prokonzul povikuvaj}i go Varnava i Savle posaka od niv da go slu{ne slovoto Bo`jo, i veruva{e na ona {to tie go govorea. A Elima vra`a~ot zapo~na da im se sprotistavuva, gledaj}i da go odvrati prokonzulot od verata. Sveti Pavle, ispolnuvaj}i se so Svet Duh, i poglednuvaj}i na vra`a~ot re~e: O ti, koj si poln so sekakva laga i zloba, sine |avolski, neprijatelu na sekakva Pravda, nema li da prestane{ da gi iskrivuva{ pravite Gospodovi pati{ta? I eve sega, rakata Gospodova e vrz tebe: }e bide{ slep i za nekoe vreme nema da go gleda{ sonceto! I naedna{ nad nego padna mrak i temnina, i `baraj}i, bara{e voda~. Toga{ namesnikot, otkako vide {to stana, poveruva, voshituvaj}i se na Bo`joto u~ewe (Dela 13, 4-12). A so nego poveruva i mnogu narod, i se mno`e{e Hristovata crkva.

Otkako otplovija od Paf, Pavle i negovoto dru{tvo dojdoa vo Perg Pamfiliski, ottamu vo Antiohija Pisidijska44. Tuka tie go propovedaa Hrista, i koga ve}e mnogumina privedoa kon verata, toga{ zavidlivite Evrei gi nagovorija stare{inite gradski, koi bea neznabo`ci, pa gi isteraa svetite apostoli od gradot i okolinata negova. A tie istresuvaj}i go pravot od nozete svoi dojdoa vo Ikonija45. Tuka se zadr`aa podolgo vreme, smelo propovedaj}i go slovoto Bo`jo, i kon verata privedoa mno{tvo na Evrei i neznabo`ci, ne samo so propoved tuku i so znaci i ~udesa koi se slu~uvaa od racete nivni. Tuka tie ja obratija i svetata devojka Tekla46, i ja vnevestija na Hrista. A nevernite Evrei gi nagovorija neznabo`cite i nivnite poglavari da im protivstanat na apostolite i so kamewa da gi ubijat. Otkako doznaa za toa, apostolite izbegaa vo gradovite Likaonski: Listra i Devra, i vo nivnata okolina. Propovedaj}i go Evangelieto vo Listra, tie iscelija nekoj ~ovek, sakat od ra|awe, koj nikoga{ ne be{e odel; so imeto Hristovo tie go podignaa na noze, i toj vedna{ skokna i ode{e. A koga narodot go vide ova ~udo, go podigna glasot svoj govorej}i na likaonski: Bogovite slegnale pri nas vo obraz ~ove~ki. I Varnava go narekoa Zevs, a Pavle Hermes47, bidej}i toj upravuva{e so slovoto; i dovedoa junci, i donesoa venci, sakaj}i da im prinesat `rtvi. A Varnava i Pavle gi raskinaa oblekite svoi, i skoknaa me|u narodot vikaj}i i govorej}i: Lu|e, zo{to go pravite ova? I nie sme smrtni kako i vie. I dolgo im zboruva{e za edniot Bog, koj go sozdade neboto i zemjata i se {to e vo niv, i Koj dava do`d od neboto i rodni godini, i gi polni srcata ~ove~ki so hrana i veselie. I ova govorej}i go odvaj go zaprea narodot da ne im prinesuva `rtvi (Dela 14, 1-18).

Dodeka svetite apostoli prebivaa vo Listra i u~ea, od Antiohija i Ikonija dojdoa nekoi Evrei, i go nagovorija narodot da se otka`e od apostolite, govorej}i deka ni{to pravo ne govorat, tuku se la`at. Pri toa na ne{to polo{o gi nagovorija lu|eto: sveti Pavle kako glaven govornik go zasipaa so kamewa i go izvlekoa nadvor od gradot mislej}i deka e mrtov. A toj stanuvaj}i, povtorno vleze vo gradot, pa utredenta izleze so Varnava vo Derva. I propovedaj}i go Evangelieto vo toj grad i pou~uvaj}i mnogumina se vratija vo Listra i Ikonija i Antiohija Pisidijska, utvrduvaj}i gi du{ite na u~enicite i molej}i gi da ostanat vo verata. I im rakopolo`ija prezviteri po site crkvi, i otkako se pomolija na Boga so post, gi predadoa na Gospoda vo Kogo veruvaa. I pominuvaj}i ja Pisidija dojdoa vo Pamfilija. I otkako go govorea slovoto Gospodovo vo Perga slegoa vo Atalija48. I od nea otplovija vo Antiohija, od kade na po~etok bea isprateni od Svetiot Duh da go propovedaat slovoto Bo`jo na neznabo`cite. I koga stignaa vo Antiohija, tie ja sobraa crkvata, i na site im ka`aa se {to napravi Bog so niv, i kolku narod neznabo`e~ki be{e priveden kon Hrista (Dela 14, 19-27).

Po nekoe vreme, vo Antiohija me|u vernite od Evreite i od neznabo`cite nastana rasprava vo odnos na obrezanieto, edni govorea deka ne e mo`no ~ovek da se spasi bez obrezanie, a drugi smetaa deka obrezanieto e te{ko za niv. Poradi toa se pojavi potreba svetite apostoli Pavle i Varnava da odat vo Erusalim kaj apostolite i prezviterite za da gi pra{aat vo odnos na obrezanieto, i pokraj toa da gi izvestat deka Bog ja otvoril vratata na verata na neznabo`cite. Na ovaa vest za obratuvaweto na neznabo`cite se izraduvaa mnogu site bra}a vo Erusalim.

Vo Erusalim, svetite apostoli i prezviteri na soborniot sovet potpolno go otfrlija starozavetnoto obrezanie kako nepotrebno na novata blagodat, a zapovedaa: lu|eto da se ~uvaat od idolo`rtvena hrana, od blud, i so ni{to da ne go navreduvaat bli`niot (Dela 15, 1-29). So vakva odluka tie gi ispratija od Erusalim Pavle i Varnava, a so niv i Juda i Sila.

Otkako dojdoa vo Antiohija, tie pominaa tamu dosta vreme, pa povtorno trgnuvaj}i me|u neznabo`cite, se razdvoija eden od drug: Varnava, zemaj}i go so sebe svojot srodnik Marko, otplovi na Kipar; a Pavle, odbiraj}i go Sila, otide vo Sirija i Kilikija, i pominuvaj}i gi tamo{nite gradovi, gi utvrduva{e crkvite. Doa|aj}i vo Derva i Listra, toj vo Listra go obreza svojot u~enik Timotej, za da go otstrani negoduvaweto na hristijanite koi judejstvuvaa49. Ottamu toj otpatuva vo Frigija i Galatijskata pokraina; potoa dojde vo Misija, i ima{e namera da odi vo Vitanija50, no ne mu dade Svetiot Duh. Bidej}i koga Pavle so svoite sopatnici se nao|a{e vo Troada51, toj ima{e vakvo videnie no}e: stoe{e pred nego eden ~ovek, Makedonec, koj go mole{e i mu vele{e: Premini vo Makedonija i pomogni ni! (Dela 15, 26-16, 9).

Po ova videnie Pavle pozna deka Gospod go povikuva vo Makedonija na propoved na Evangelieto. I otplovuvaj}i od Troada dojde na ostrovot Samotraki, i utredenta vo Neapol52, a ottamu vo Filipija, najbliskiot grad na Makedonija, rimska naselba. Vo Filipi toj ja nau~i na Hristovata vera i ja krsti nekoja `ena Lidija koja prodava{e crveni tkaenini; taa go zamoli so u~enicite svoi da `ivee vo nejzinata ku}a. Edna{ koga Pavle so u~enicite svoi ode{e vo crkovniot sobor na molitva, go sretna nekoja sluginka koja vo sebe ima{e ne~ist duh na pogoduvawe i vra`aj}i im donesuva{e golema dobivka na svoite gospodari. Odej}i po Pavle i negovite u~enici taa vika{e govorej}i: Ovie lu|e se slugi na Sevi{niot Bog, {to vi go soop{tuvaat patot na spasenieto. I taka taa prave{e mnogu denovi. A koga na Pavle mu zdosadi, se svrte kon nea i, zakanuvaj}i mu se na duhot so imeto na Isusa Hrista, go istera od nea. A koga nejzinite gospodari vidoa deka propadna nade`ta na nivnata dobivka, go fatija Pavle i Sila i gi odvedoa kaj knezovite i vojvodite, govorej}i: Ovie lu|e, {to se Judejci, go bunat na{iot grad i propovedaat obi~ai {to nam, kako Rimjani, ne ni pristoi da gi primame, nitu da gi izvr{uvame (Dela 16, 10-21).

Vojvodite, otkako im gi iskinaa oblekite na apostolite, zapovedaa so stapovi da gi tepaat. I otkako zdravo gi istepaa, gi stavija vo zatvor. A na polno}, koga Pavle i Sila bea na molitva, se zatrese zatvorot, se otvori vratata na zatvorot i na site im ispadnaa okovite. Gledaj}i go toa, stra`arot poveruva vo Hrista, gi dovede apostolite vo svojot dom, im gi izmi ranite, i se krsti so celiot svoj dom, i im postavi trpeza, pa apostolite povtorno se vratija vo zatvorot. A koga osamna, vojvodite se pokajaa zatoa {to `estoko kaznija nevini lu|e, pa ispratija sudski slu`iteli vo zatvorot so naredba: apsotolite da se pu{tat na sloboda, i da odat kade {to sakaat. A Pavle im re~e: Otkako ne bieja pred narodot bez sud i ne frlija v zatvor, nas rimski gra|ani, sega tajno li ne pu{taat? Ne, neka dojdat i sami neka ne izvedat. Gradskite slu`iteli im go ka`aa toa na vojvodite; a tia se upla{ija, koga ~uja, deka se tie rimski gra|ani. I dojdoa, pa se izvinija pred niv, gi izvedoa i gi zamolija da izlezat od gradot. A tie, {tom izlegoa od zatvorot, otidoa vo domot na Lidija, gi vidoa bra}ata, gi ute{ija i si trgnaa. Minuvaj}i preku Amfipol i Apolonija, dojdoa vo Solun53 (Dela 16, 22-40; 17, 1).

Vo Solun, otkako tie mnogumina pridobija za Evangelieto, zavidlivite Evrei, sobiraj}i nekoi zli lu|e, ja napadnaa ku}ata na Jason, kade apostolite prestojuvaa. A koga tamu ne gi najdoa apostolite, go fatija Jason i nekoi od bra}ata i gi povlekoa pred stra{inite gradski, klevetej}i gi kako protivnici na }esarot koi govorat deka ima drug car, nare~en Isus. I odvaj Jason se oslobodi od taa nesre}a (Dela 17, 1-9).

A svetite apostoli, otkako se skrija od tie zli lu|e, no}e izlegoa od Solun i otidoa vo Verija54. No i tamu zlobnata zavist evrejska ne mu dade mir na sveti Pavle. Bidej}i koga solunskite Evrei razbraa deka Pavle vo Verija go propoveda slovoto Bo`jo, dojdoa i tamu, pa go podignaa i pobunija narodot protiv Pavle. I svetiot apostol be{e prinuden i ottamu da otpatuva, ne zatoa {to se pla{e{e od smrtta, tuku na navaluvawe na bra}ata, da go so~uva `ivotot svoj zaradi spasenieto na mnogumina. I bra}ata go upatija Pavle da odi vo primorjeto. Sopatnicite svoi Sila i Timotej svetiot apostol gi ostavi vo Verija, da gi utvrdat vo verata novoobratenite, bidej}i znae{e deka Evreite samo negovata glava ja baraat. Samiot pak, se ka~i na la|a i otpatuva vo Atina55 (Dela 17, 10-14).

Vo Atina, gledaj}i go gradot poln so idoli, sveti Pavle se voznemiruva{e vo duhot, `alej}i poradi gibelta na tolku du{i. I sekojdnevno se prepira{e po sinagogite so Evreite, i po plo{tadite so Grcite i nivnite filosofi. A nekoi od filosofite go odvedoa na Areopagot, mestoto kade pokraj idolskiot hram se vr{eni javni sudewa. Go odvedoa tamu, edno poradi toa {to sakaa da slu{nat ne{to novo, a vtoro poradi toa {to, spored misleweto na svetiot Zlatoust, sakaa da go predadat na sud, maki i smrt, ako govori ne{to {to zaslu`uva kazna. A sveti Pavle, koj porano vo gradot ima{e videno nekoj `rtvenik na koj pi{uva{e: "na nepoznatiot bog", po toj povod go zapo~na svoeto slovo, i im go propoveda{e vistinskiot Bog, govorej}i: Nego, pak, Kogo vie ne Go znaete, a Kogo Go po~ituvate, za Nego jas vi propovedam. I prodol`i da im ka`uva za Boga-Tvorecot na celiot svet, i za pokajanieto, i za sudot, i za voskresenieto na mrtvite. A koga slu{naa za voskresenieto na mrtvite, edni od slu{atelite mu se potsmevaa, a drugi izjavija `elba povtorno da im govori za toa. I Pavle si zamina od toj sobir neosuden, kako potpolno nevin. A slovoto Bo`jo, koe go propoveda{e, ne be{e bez korist za pridobivawe na du{ite. Bidej}i nekoi lu|e, pridru`uvaj}i mu se, poveruvaa vo Hrista; me|u niv be{e i Dionisij Areopagit56, i nekoja zna~ajna `ena po ime Damara, i mnogu drugi so niv, i se krstija (Dela 17, 16-34).

Otkako otpatuva od Atina, sveti Pavle dojde vo Korint57 i prestojuva{e tamu kaj nekoj Evrein na kogo imeto mu be{e Akila. Tuka kaj nego od Makedonija dojdoa Sila i Timotej, i zaedno go propovedaa slovoto Bo`jo. Akila so `enata svoja Priskila be{e po zanaet kilimar; Pavle se nau~i na nivniot zanaet, i rabote{e zaedno so niv, od trudot na racete svoi zarabotuvaj}i si hrana na sebe i na sopatnicite svoi, kako {to za toa govori vo Poslanieto do Solunjanite: nitu, pak, pri nekogo jadevme leb darum, tuku rabotevme so trud i maka dewe i no}e, za da ne mu dodevame na nikogo od vas (2Sol. 3, 8). I povtorno: za potrebite moi i na onie {to bea so mene, mi poslu`ija ovie moi race (Dela 20, 34). I sekoja sabota sveti Pavle se prepira{e so Evreite vo sinagogite, doka`uvaj}i deka Isus e Hristos, vistinskiot Mesija. No bidej}i Evreite uporno se protivea i hulea, toj gi istrese ali{tata svoi i im re~e: Krvta va{a – na glavite va{i! Jas sum ~ist. Otsega odam pri neznabo`cite (Dela 18, 1-6). I koga toj ima{e namera da go napu{ti Korint, no}e mu se javi Gospod vo videnie, i mu re~e: Ne boj se, tuku zboruvaj i ne zamolknuvaj, za{to Jas sum so tebe, i nikoj ne }e posegne da ti napravi zlo; bidej}i imam mnogu narod vo ovoj grad. I ostana Pavle vo Korint godina i {est meseci, u~ej}i gi na slovoto Bo`jo Evreite i Grcite. I mnogumina poveruvaa i se krstija; pa i stare{inata na sinagogata Krisp poveruva i se krsti so celiot svoj dom (Dela 18, 7-11).

Nekoi od neprijatelski raspolo`enite Evrei ednodu{no go napadnaa Pavle i go dovedoa na sud kaj prokonzulot Galion, bratot na filosofot Seneka. No Galion odbi da mu sudi na Pavle, govorej}i: ako ima{e nekoja nepravda ili zlo delo, lukavo, vedna{ }e ve islu{av po dol`nost; no, {tom e prepirkata za u~ewe i za imiwa, i za va{iot Zakon, razgledajte sami, za{to jas ne sakam da bidam sudija vo tie raboti. I gi istera od sudot (Dela 18, 12-16).

Potoa sveti Pavle ostana tamu podolgo, pa prostuvaj}i se so bra}ata otplovi so sopatnicite svoi vo Sirija, me|u koi bea Akila i Priskila. I site za zaprea vo Efes58. Propovedaj}i go slovoto Bo`jo vo Efes, sveti Pavle prave{e ~udesa; i ne samo {to racete negovi bea ~udotvorni, isceluvaj}i so dopir sekakva bolest, tuku i krpite negovi i ubrusite, nakvaseni od potta na teloto negovo, ja imaa istata taa ~udotvorna sila: bidej}i staveni na bolnite, vedna{ gi isceluvaa, i gi izgonuvaa zlite duhovi od lu|eto. Gledaj}i go toa, nekoj od skita~kite Evrei, zakolnuva~ na |avolot, se drzna da go povika imeto na Gospoda Isusa nad onie vo koi ima{e zli duhovi, govorej}i: Ve zakolnuvame vo Isusa, Kogo Go propoveda Pavle!.. A lo{iot duh odgovori i re~e: Isusa Go poznavam i Pavla go znam; no koi ste vie? I otkako skokna na niv ~ovekot vo koj be{e zliot duh gi nadvlada, i gi pritisna pod sebe taka {to odvaj goli izbegaa od racete na besoma~nikot. I za ova doznaa site vo Efes, i Evreite i neznabo`cite, i strav gi obzede site, i go veli~aa imeto na Gospod Isus, i mnogumina veruvaa vo Nego. Pa duri i mnogumina od onie koi se zanimavaa so ma|ii ja primija svetata vera, i potoa gi sobraa svoite ma|ijski knigi i gi zapalija pred site; i presmetaa i najdoa deka vredele pedeset iljadi dinari. Taka silno raste{e i nadvladuva{e slovoto Gospodovo (Dela 18, 18-19; 19, 9-20).

Potoa sveti Pavle namisli da odi vo Erusalim, i govore{e: [tom }e bidam tamu, }e treba da go vidam i Rim. No vo toa vreme vo Efes se podigna bunt od zlatarite koi pravea mali srebreni modeli na hramot na Dijana. Otkako stivna buntot sveti Pavle, po trigodi{en prestoj vo Efes, otpatuva vo Makedonija. Ottamu otide vo Troada, kade pomina sedum dena. A vo prviot den od nedelata, koga vernite se sobraa da go kr{at lebot, t.e. na Sveta Evharistija (Liturgija, pri~est), Pavle, bidej}i ima{e namera utredenta da otpatuva, ja izdol`i svojata beseda do polno}, vo soba vo koja gorea mnogu sve}i. Me|u slu{atelite be{e edno mom~e, po ime Evtih; toa sede{e na prozorecot, i nadvladan od cvrst son se pomrdna i padna dolu od tretiot kat, i go podignaa mrtvo. A sveti Pavle sleguvaj}i padna na nego, i pregrnuvaj}i go re~e: Ne pravete smut, za{to du{ate negova u{te e vo nego! I Pavle povtorno se ka~i gore, a go dovedoa i mom~eto `ivo, i ne malku se ute{ija. I Pavle govore{e u{te dolgo, se do zori, pa prostuvaj}i se so vernite otpatuva (Dela 19, 23-20, 12).

Otkako dojde vo Milit59, sveti Pavle isprati vo Efes i povika kaj sebe prezviteri crkovni, bidej}i samiot ne saka{e da odi tamu, za da ne zadocni za Pedesetnica da bide vo Erusalim. I koga prezviterite efeski dojdoa kaj nego, toj im odr`a pouka i pome|u ostanatoto im re~e: Pazete, pak, na sebe i na celoto stado, me|u koe Duhot Sveti ve postavi za episkopi, za da ja pasete crkvata na Gospoda i Boga, koja ja pridobi On so Svojata krv. I im pretska`a deka po zaminuvaweto negovo me|u niv }e vlezat te{ki volci koi ne }e go {tedat stadoto. A im re~e i za patot na koj ima namera da zamine, govorej}i:  I ete, sega, svrzan so Duhot, odam vo Erusalim, ne znaej}i {to }e mi stane tamu, osven ona, koe Duhot Sveti go posvedo~i po site gradovi, velej}i deka me ~ekaat okovi i maki. No jas ne se gri`am za ni{to, nitu, pak, mi e mil `ivotot, stiga samo so radost da gi zavr{am patot i slu`bata, {to ja primiv od Gospoda. I koga im re~e: I sega, ete, jas znam deka nema ve}e da go vidite liceto moe, nastana golem pla~ na site, i pregrnuvaj}i go Pavle go celivaa, na`aleni posebno od toa {to im re~e deka pove}e ne }e go vidat liceto negovo. I go ispratija svetiot apostol vo la|ata. I toj davaj}i im na site posleden celiv otpatuva so la|ata (Dela 20, 17-38).

Pominuvaj}i mnogu gradovi i krai{ta, kako na primorjeto taka i na ostrovite, i nasekade posetuvaj}i gi i utvrduvaj}i gi vernite, svetiot apostol Pavle zastana vo Ptolemaida60; ottamu otide vo Kesarija Stratonova, i tamu otsedna vo domot na svetiot apostol Filip, eden od sedminata |akoni. Tuka kaj sveti Pavle dojde prorokot, po ime Agav, i zemja}i go pojasot na Pavle mu gi vrza racete i nozete, i re~e: Toa go veli Duhot Sveti; taka }e go vrzat Judejcite vo Erusalim onoj ma`, ~ij e ovoj pojas, i }e go predadat vo racete na neznabo`cite. Koga bra}ata go slu{naa toa, so solzi go molea Pavle da ne odi vo Erusalim. A Pavle na toa im odgovori: [to pravite, ta pla~ete i go na`aluvate srceto moe? Jas sum gotov ne samo da bidam vrzan, tuku i da umram vo Erusalim za imeto na Gospoda Isusa. I zamolknaa bra}ata, velej}i: Neka bide voljata Gospodova! (Dela 21, 1-14).

Potoa sveti Pavle otpatuva vo Erusalim so u~enicite svoi, me|u koi be{e i Trofim Efesjaninot, neznabo`ec obraten vo Hrista. I so qubov be{e primen sveti Pavle od svetiot apostol Jakov, bratot Gospodov, i od celata crkva na vernite. Vo toa vreme dojdoa od Asija61 vo Erusalim na praznikot na Pedesetnica Evrei koi bea neprijateli na Pavle i nasekade predizvikuvaa buntovi protiv nego. Zdogleduvaj}i go Pavle vo gradot, i so nego Trofim Efesjaninot, tie se po`alija na Pavla na prvosve{tenicite evrejski i kni`incite i starcite, kako toj go razoruva zakonot na Mojsej, go zabranuva obrezanieto, i nasekade go propoveda raspnatiot Isus. I se naostrija site protiv Pavle, sakaj}i da go fatat. I koga tie, Evreite od Asija, go zdogledaa sveti Pavle za praznikot vo hramot na Solomon, vedna{ go naklevetija, pa go razbuntuvaa celiot narod, i ustremuvaj}i se gi stavija racete svoi na nego, vikaj}i: Lu|e Izrailci, pomognete! Ovoj ~ovek nasekade u~i protiv narodot, protiv Zakonot, protiv ova mesto; a osven toa u{te i Elini vovede vo hramot, ta go oskverni ova mesto, bidej}i mislea deka Pavle i Trofima go vovel vo hramot. I celiot narod se podigna, i navali narodot od site strani, i fa}aj}i go Pavle go vle~ea nadvor od hramot; i vedna{ se zatvori vratata. I sakaa da go ubijat Pavle, no ne vo hramot, za da ne go oskvernat svetoto mesto (Dela 21, 27-30).

Vo toa vreme stigna vest do vojvodata vojni~ki na stra`arskiot polk deka cel Erusalim se pobunil. I toj vedna{, zemaj}i vojnici i kapetani dotr~a do hramot. Buntovnicite otkako go vidoa vojvodata i vojnicite prestanaa da go bijat Pavle. Vojvodata toga{ go zede Pavle i zapoveda da go okovaat vo dve `elezni verigi, pa zapo~na da ispituva koj e i kakvo zlo napravil. A narodot vika{e kon vojvodata, da go ubie Pavle. I koga vojvodata ne mo`e{e od vikaweto na narodot da razbere vo {to e vinata na Pavle, toj zapoveda da go odvedat vo polkot.

Mno{tvo narod ode{e po vojvodata i vojnicite vikaj}i Pavle da bide ubien. A koga dojdoda do vozvi{uvaweto {to vodi vo tvrdinata na polkot, Pavle go zamoli vojvodata da mu dozvoli da mu ka`e na narodot nekolku zborovi. I vojvodata mu dozvoli. I Pavle stoej}i na skalite, se obrati na narodot na evrejski jazik, gromko govorej}i: Ma`i bra}a i otci! ^ujte go sega moeto opravdanie pred vas. I zapo~na da im zboruva za svojata prethodna revnost za zakonot Mojseev, i kako na patot za Damask toj be{e osvetlen so nebesna svetlina, i kako go vide Gospoda koj go ispra}a me|u neznabo`cite. A narodot, ne sakaj}i pove}e da go slu{a, zapo~na da mu vika na vojvodata: Premavni go od zemjata takov! Toj ne treba da `ivee! Vikaj}i taka, tie gi frlaa ali{tata i, besni od gnev, frlaa prav vo neboto, i nastojuvaa Pavle da bide ubien.

Vojvodata zapoveda Pavle da go odvedat vo tvrdinata na polkot, i so bi~uvawe da doznaat od nego za kakva vina tolku narodot vika na nego. I koga Pavle go pritegnaa so ja`iwa, toj mu re~e na kapetanot koj stoe{e pred nego: Zar vi e pozvoleno da bi~uvate rimski gra|anin, i toa neosuden? Koga go slu{na toa, kapetanot mu pristapi na vojvodata i mu re~e: Gledaj, {to pravi{, za{to ovoj ~ovek e rimski gra|anin. Toga{ vojvodata mu prijde na Pavle i go pra{a: Ka`i mi, rimski gra|anin li si ti? Toj odgovori: Da. A zapovednikot re~e: Toa gra|anstvo jas sum go pridobil za mnogu golemi pari. I vedna{ go pu{ti Pavle od okovite (Dela 21, 31-22, 29).

Utredenta vojvodata zapoveda da dojdat prvosve{tenicite i celiot niven sobor, i pred niv go postavi apostol Pavle. A Pavle poglednuvaj}i na soborot re~e: Lu|e bra}a! Do onoj den so najdobra sovest pred Boga `iveev! A prvosve{tenikot Ananij na onie, {to stoeja pred nego, im zapoveda da go udrat po ustata. Toga{ Pavle mu re~e: Bog tebe }e te udri, yidu varosan! Ti sedi{ za da me osudi{ spored Zakonot, a zapoveda{ da me bijat protiv Zakonot. I zabele`uvaj}i deka na toj sobor eden del se sadukeji, a drug fariseji, Pavle povika govorej}i: Lu|e bra}a! Jas sum farisej, sin na farisej; za nade` i za voskresenie na mrtvite me sudat! Koga go ka`a toa, nastana raspravija me|u fariseite i sadukeite, i mnozina od narodot se razdvoija. Za{to sadukeite velat deka nema ni voskresenie, ni angel, ni duh; a fariseite go priznavaa i ednoto i drugoto. I nastana golema vreva; fariseite govorea: Ni{to lo{o ne nao|ame vo ovoj ~ovek, a sadukeite go tvrdea sprotivnoto. I golemata rasprava se prodol`uva{e. Vojvodata, pla{ej}i se za Pavle da ne go raskinat, im zapoveda na vojnicite da go grabnat od pome|u niv, i da go odvedat vo polkot. A idnata no} na sveti Pavla mu se javi Gospod i mu re~e: Ne pla{i se, Pavle! I kako {to svedo~e{e za Mene vo Erusalim, taka }e treba da svedo~i{ i vo Rim (Dela 22, 30-23, 11).

A koga osamna denot, nekoi od Evreite napravija sovet i se zakolnaa govorej}i deka nema ni da jadat ni da pijat dodeka ne go ubijat Pavle. I bea pove}e od ~etirieset koi polo`ija takva zakletva. Otkako dozna za ova, vojvodata go isprati Pavle, so golem odred na naoru`ani vojnici, vo Kesarija, kaj igemonot Feliks (Dela 23, 12-35).

Otkako dozna za ova, prvosve{tenikot Ananija so najstarite ~lenovi na sinedrionot, otidoa i tie vo Kesarija, i go naklevetija Pavle kaj igemonot Feliks, i se prepiraa so Pavle pred igemonot i ja baraa negovata smrt. No ni najmalku ne uspeaja, bidej}i vo nego ne se najde nikakva vina koja zaslu`uva smrt. Sepak igemonot, sakaj}i da im napravi na Evreite po volja, go ostavi Pavle vo ropstvo (Dela 24, 1-27).

Koga minaa dve godini, mesto Feliks za igemon dojde Fest. Prvosve{tenicite evrejski go molea igemonot Fest da go isprati Pavle vo Erusalim. A ova tie podmolno go pravea so zla namera: sakaj}i po pat da go ubijat apostolot Hristov. I koga Fest go pra{a Pavle, saka li da odi vo Erusalim na sud, Pavle odgovori: Stojam pred }esareviot sud, kade {to i treba da bidam suden. Judejcite ne sum gi navredil so ni{to, kako {to i ti toa mnogu dobro go znae{. Oti, ako sum vinoven i sum napravil ne{to {to zaslu`uva smrt, jas ne se otka`uvam da umram; no, ako od seto toa nema ni{to, vo {to me obvinuvaat tie, toga{ nikoj ne mo`e da me predade na niv. ]esarev sud sakam. Toga{ Fest, otkako se posovetuva so sve{tenicite, odgorovi: Kaj }esarot – re~e – saka{ da pojde{ - kaj }esarot }e pojde{ (Dela 25, 1-12).

Po nekolku dena vo Kesarija dopatuva car Agripa62 da go vidi Fest, i otkako dozna za Pavle toj posaka da go vidi. I koga Pavle, pretstavuvaj}i se na carot Agripa i igemonot Fest, op{irno im govore{e za Hrista Gospoda i za svojata vera vo Nego, carot Agripa mu re~e: U{te malku, pa }e me ubedi{ da stanam hristijanin. A Pavle re~e: Bi mu se molel na Boga i za malku i za mnogu ne samo ti, no i site, {to me slu{ate denes, da stanete takvi, kakov {to sum jas – no bez ovie okovi. Po ovie zborovi, carot, igemonot i onie {to sedea so niv, povlekuvaj}i se razgovaraa me|u sebe govorej}i: Ovoj ~ovek mo`e{e da bide osloboden, ako ne be{e posakal sud pred kesarot. I taka re{ija Pavle da go ispratat vo Rim kaj kesarot (Dela 25, 12-26, 32).

I go predadoa Pavle i nekoi drugi zatvorenici na kapetanot na ~etata na kesarot, po ime Julij. Ovoj, primaj}i gi zatvorenicite i Pavle, gi vovede vo la|ata, i zaplovija. Ploveweto nivno po more ne be{e bez opasnost poradi sprotivnite vetrovi. I koga doplovija do Krit, i dojdoa na mestoto nare~eno Dobro Pristani{te, sveti Pavle, providuvaj}i ja idninata, gi sovetuva{e tuka da prezimat so la|ata. No kapetanot go poslu{a pove}e kormilarot i gospodarot na la|ata od Pavle. Koga tie isplovija na morskata {ir, duvna sprotiven buren vetar, i nastana silna bura, i padna takva magla, {to ~etirinaeset dena tie ne vidoa ni sonce dewe ni yvezdi no}e, nitu znaeja kade se nao|aat, bidej}i branovite gi nosea, i tie vo o~ajanie ne jadea site tie denovi i ve}e ja o~ekuvaa smrtta. Vo la|ata pak, ima{e dvesta sedumdeset i {est du{i. Pavle zastanuvaj}i srede niv, gi te{e{e, govorej}i: Lu|e, bra}a, treba{e da me poslu{ate i da ne trgame od Krit, i }e gi izbegnevme ovie maki i {teti. A sega vi sovetuvam da bidete bodri, oti niedna du{a od vas nema da zagine, osven la|ata. Bidej}i no}eska mi se javi angel od Boga, ^ij sum i Komu Mu slu`am, i re~e: Ne boj se, Pavle, ti treba da izleze{ pred kesarot; i ete, Gospod ti gi podari site, {to plovat so tebe. Zatoa, bra}a, ne pla{ete se, za{to Mu veruvam na Boga deka }e stane taka, kako {to mi be{e re~eno. I Pavle gi mole{e site da jadat, govorej}i: Zatoa, ve molam, kasnete: toa }e go zapazi `ivotot va{, za{to na nieden od vas nema da mu padne ni vlakno od glavata. Kako go re~e toa, zede leb, Mu blagodari na Boga pred site, prekr{i i po~na da jade. Toga{ se obodrija site i jadoa. A koga se razdeni zdogledaa zemja, no ne poznaa koja e, i ja svrtija la|ata kon bregot. I koga bea blizu do bregot naidoa na greben, i la|ata se zabi; klunot se zabi i ostana nepodvi`en, a kormiloto se razbi od silata na branovite. Vojnicite pak, se dogovorija da gi ubijat zatvorenicite, za nekoj da ne ispliva i da ne pobegne. No kapetanot, sakaj}i da go so~uva Pavle, go zabrani nivniot dogovor, i im zapoveda na onie koi znaat da plivaat prvi da skoknat i da isplivaat na bregot. Gledaj}i na niv, i drugite zapo~naa da plivaat, edni na daski, a edni na ne{to drugo od la|ata, pa taka site izlegoa `ivi na zemja (Dela 27, 1-44).

Toga{ doznaa deka ostrovot se vika Melit63. A `itelite na toj ostrov, divjaci, im uka`aa ne mala qubov, bidej}i nalo`ija ogan poradi do`dot i zimata, za namokrenite da se zgrejat. A Pavle, grabnuvaj}i kup na granki, gi nalo`i na ognot, i zmijata koja izleze od `e{tinata mu skokna na raka. I koga divjacite ja vidoa zmijata kako visi na rakata negova, si govorea eden na drug: Ovoj ~ovek e navistina ubiec; pa zatoa, iako se izbavi od moreto, sudot Bo`ji ne go ostavi da `ivee. No toj ja istrese zmijata vo ognot i ni{to lo{o ne mu stana. A tie o~ekuvaa da se pojavi otok, ili, pak, vedna{ da padne mrtov; no, otkako ~ekaa dolgo vreme i vidoa deka ne mu stana nikakvo zlo, tie si go izmenija misleweto i velea, deka e toj bog (Dela 28, 1-6).

Poglavarot na toj ostrov Publij gi primi vo svojot dom spasenite od moreto i tri dena prijatelski gi goste{e. Vo toa vreme negoviot tatko le`e{e od treska i od bolki vo stomakot. Pavle vleze kaj nego, se pomoli na Gospoda, i stavaj}i gi racete svoi na bolniot go isceli. Po ovoj nastan, doa|aa kaj sveti Pavle i drugi koi bea bolni na toj ostrov, i se isceluvaa (Dela 28, 7-9).

Po tri meseci site spaseni brodolomnici so apostolot otplovija ottamu so druga la|a, i doplovija vo Sirakuza64, ottamu vo Rigija65, potoa vo Puteole66 i najposle stignaa vo Rim. I koga bra}ata, koi `iveeja vo Rim, doznaa za doa|aweto na Pavle, izlegoa da go pre~ekaat do Apijeviot plo{tad i Trite Kr~mi67. Zdogleduvaj}i gi, Pavle se ute{i vo duhot i Mu voznese blagodarnost na Boga. Vo Rim pak, kapetanot, koj gi be{e donel zatvorenicite od Erusalim, gi predade na vojvodata, a na Pavle mu dozvoli da `ivee kade {to saka so vojnikot koj go ~uva{e. I ostana Pavle vo Rim dve godini, i gi prima{e site koi mu doa|aa, propovedaj}i go carstvoto Bo`jo i slobodno u~ej}i za na{iot Gospod Isus Hristos, i nikoj ne mu zabranuva{e (Dela 28, 11-31).

Do tuka za @ivotot i trudovite na Pavle od knigata "Dela Apostolski", napi{ani od sveti Luka. Za ostanatite pak, trudovi i stradawa svoi toj samiot ka`uva vo Vtoroto Poslanie do Korintjanite, koga sporeduvaj}i se so drugite apostoli pi{uva vaka: Pove}e se trudev, pove}e rani podnesov, pove}e pati bev zatvoran vo temnica, i mnogupati na umirawe. Od Judejcite primiv petpati po ~etirieset bez eden udar; tri pati sum udiran so stapovi, edna{ kamenuvan, tripati pretrpev brodolom, i no} i den pominav vo dlabo~ina; mnogupati sum patuval, sum bil vo opasnost od reki, vo opasnost od sonarodnici, vo opasnost od razbojnici, vo opasnost od drugoverci, vo opasnost po gradovi, vo opasnost po pustiwi, vo opasnost po more, vo opasnost me|u la`ni bra}a; vo trud i maka, vo ~esto nespiewe, vo glad i `ed, vo mnogu postewe, na stud i golotija… i gri`ata za site crkvi (2Kor. 11, 23-28).

Kako {to sveti Pavle ja izmeri {irinata i dol`inata na zemjata so odewe, a moriwata so plovewe, taka i viso~inata na nebesata ja pozna na toj na~in {to be{e voznesen do tretoto nebo. Bidej}i Gospod, te{ej}i go svojot apostol vo mnogustradalnite trudovi, koi gi zemal na sebe zaradi svetoto ime Negovo, mu gi poka`a nebesnite blaga, koi oko ne gi vide, i toj slu{na neiska`livi zborovi koi na ~ovekot ne mu e slobodno da gi govori (spor. 2Kor. 12, 2-4).

Kako pak, ovoj svet apostol gi izvr{i ostanatite podvizi i dejnosti na svojot `ivot ka`uva crkovniot istori~ar Jevsevij Pamfil68, episkopot na Kesarija Palestinska. Po dve godini zarobeni{tvo vo Rim sveti Pavle be{e pu{ten na sloboda kako nevin, i go propoveda{e slovoto Bo`jo tu vo Rim tu po drugite zapadni zemji. A sveti Simeon Metafrast69 pi{uva, deka sveti Pavle po rimskoto zarobeni{tvo se trudel u{te nekolku godini vo blagovesta Hristova: izleguvaj}i od Rim, toj ja propatuval [panija, Galija i cela Italija, prosvetuvaj}i gi neznabo`cite so svetlinata na verata i obratuvaj}i gi od idolopokloni~kata zabluda kon Hrista. Koga svetiot apostol se nao|al vo [panija, edna visokorodna i bogata `ena, otkako ja slu{nala propovedta na Pavle za Hrista, sakala da go vidi apostolot, i go nagovorila svojot ma` Prov da go zamoli svetiot apostol da go poseti nivniot dom, za so qubov da go nagostat. I koga sveti Pavle vleze vo nivniot dom, taa pogledna vo liceto negovo i na ~eloto negovo gi vide ispi{ani so zlatni bukvi ovie zborovi: "Pavle Hristov apostol". Zdogleduvaj}i go toa {to nikoj drug ne mo`e{e da go vidi, `enata padna pred nozete na apostolot so radost i strav, ispovedaj}i deka Hristos e vistinski Bog, i molej}i za sveto kr{tevawe. I najprvo taa go primi kr{tevaweto; a imeto i be{e Ksantipa; potoa i nejziniot ma` Prov, i celiot niven dom, i gradona~alnikot Filotej, i mnogu drugi se krstija.

Pominuvaj}i gi site tie zemji na Zapad, i prosvetuvaj}i gi so svetlinata na svetata vera, i providuvaj}i go stradalniot kraj svoj, svetiot apostol Pavle povtorno se vrati vo Rim. I ottamu toj mu pi{a na svojot u~enik sveti Timotej, govorej}i: Jas ve}e stanuvam `rtva, a vremeto na moeto odewe nastapi. Dobro se borev, patot go zavr{iv, verata ja zapaziv; ponatamu me o~ekuva venecot na pravdata, {to }e mi go dade vo onoj den Gospod (2Tim. 4, 6-8).

Vo odnos na vremeto na ma~eni~kata smrt na sveti apostol Pavle crkovenite istori~ari ne se soglasuvaat. Nikifor Kalist70 vo vtorata kniga na svojata Crkovna Istorija, vo 36-ta glava, pi{uva deka sveti Pavle postradal vo edna ista godina i vo eden ist den so sveti apostol Petar, poradi Simon magot, zatoa {to mu pomognal na Petar da go pobedi Simon magot. Drugi pak, velat deka Pavle postradal po edna godina od smrtta na apostol Petar, i toa vo istiot den – 29 juni. A povod za ova bilo toa {to Pavle vo svojata propoved na Evangelieto Hristovo im prepora~uval na devojkite i na `enite ~ist celomudren `ivot. Vsu{nost, me|u ovie ka`uvawa nema golema nesoglasnost: bidej}i vo @itieto na sveti Petar, od Simeon Metafrast, se veli deka sveti Petar ne postradal vedna{ po pogibijata na Simon magot tuku po nekolku godini, i toa po povod na omilenite nalo`nici na Neron, koi apostol Petar gi be{e obratil vo Hrista i gi be{e nau~il na celomudren `ivot. A bidej}i i sveti Pavle vo istoto toa vreme, koga i sveti Petar, `iveel vo Rim i okolnite pokrajini, lesno mo`elo da bide i ednoto i drugoto, to est: sveti Pavle mu pomagal na sveti Petar protiv Simon magot za vreme na svojot prv prestoj vo Rim, i doa|aj}i po vtor pat vo Rim, povtorno so sveti Petar ednodu{no slu`el na spasenie na lu|eto, upatuvaj}i gi i lu|eto i `enite na celomudren `ivot vo ~istota. Na toj na~in svetite apostoli go razgnevija neznabo`niot i razvraten car Neron, koj obajcata gi osudi na smrt, Petar kako stranec so kazna raspetie, a Pavle kako rimski gra|anin, kogo ne mu bilo mo`no da go predade na sramna smrt, na kazna posekuvawe so me~, i toa ako ne vo edna ista godina, toga{ vo eden ist den. Koga ~esnata glava na Pavle bila otse~ena, od ranite potekla krv so mleko. A vernite go zele svetoto telo i go polo`ile na edno mesto so sveti Petar.

Taka go zavr{il `ivotot sadot Hristov, u~itelot na narodot, vselenskiot propovednik, o~evidecot na nebesnite viso~ini i rajski milini, gledawe i voshit na angelite i lu|eto, golem podvi`nik i stradalnik, koj ranite na svojot Gospod na teloto svoe gi pretrpel – svetiot vrhoven apostol Pavle; i po vtor pat, sega bez telo, bil voznesen do tretoto nebo i zastanal pred Troi~nata Svetlina, zaedno so svojot prijatel i sotrudnik svetiot vrhoven apostol Petar, i Go slavat Otecot i Sinot i Svetiot Duh, Edniot vo Troica Boga, na Kogo i od nas gre{nite neka Mu e ~est, slava, poklonuvawe i blagodarnost, sega i sekoga{ i vo site vekovi. Amin.