* Theandros – Online Journal of Orthodoh Christian Theology and Philosophy, Volume 3, no. 3, Spring/Summer 2006.

Ovoj esej e op{ta komparacija na ~etiri elementi vo filosofstvuva~kata estetika1 na Ra|aweto na tragedijata2 na Fridrih Ni~e, i izbor od predavawata po filosofija na kultot na Pavle Florenski, izdadeni pod naslovot "Misterii i obredi"3. Kaj obata misliteli, obiduvaj}i se da odgovorat na sovremenoto pra{awe za toa kako ~ovekot individualec mo`e da go osmisli svojot svet bez integrira~ki zaedni~ki identitet, se sretnuvame so ~etiri sli~ni komponenti vo nivnata estetika: 1) prisvojuvawe na su{tinskiot ~ove~ki princip koj go poka`uva buntot nasproti potisnuvaweto, 2) povik za vra}awe na zaedni~kiot ~ove~ki identitet, 3) va`nosta na ~ove~kata sredba so tragi~noto4, i 4) ulogata na obredot vo obezbeduvaweto na pole na edinstvo i re{enie za sekoja od drugite temi. Ovoj esej }e poka`e deka Ni~e i Florenski spodeluvaat edna op{ta {ema5, vo koja obredot i dava izraz na ~ove~kata sredba so tragi~noto, dodeka naporedno obezbeduva sredstva za istro{uvawe  na su{tinskata ~ove~ka "sila" opredelena od prinudata da se nadmine potisnuvaweto. Za dvete ne{ta, obredot e zaedni~ki nastan. U~estvoto na ~ovekot vo ovoj nastan obezbeduva povrzanost so drugite lu|e koi u~estvuvaat vo nego. Ottuka, obredot deluva kako obedinuva~ki medium kade na vnatre{niot impuls protiv potisnuvaweto mu e daden kontekst za izrazuvawe; sovremenata nevolja na ~ove~kata"individualnost" e nadminata, kako {to toa e ~ove~kata sredba so tragi~noto.

Iako ovie dva misliteli spodeluvaat isti osnovni konstituenti vo nivnite {emi, tie izvlekuvaat radikalno razli~ni egzistencijalni zaklu~oci zaradi soodvetnite poedine~ni paradigmati~ni mythoi vo koi sekoj od niv e formiran. Kako {to se gleda vo "Misterii i obredi", ideite na Ni~e periodi~no se odrazuvaat vo deloto na Florenski; asimetri~na sredba pottiknata od vrzanosta na Florenski so mislitelite-simvolisti od negovo vreme, osobeno Vja~eslav Ivanov6. Sprotivno na Bernice Glatzer Rosenthal, koj pogre{no gi sprotistavuva Florenski i Ivanov7, ovoj esej }e ja pretpostavi nivnata zaedni~ka sporedbenost, so toa {to }e ja zeme predvid kritikata na Ivanov na Ni~e za da ja opravda estetskata superiornost na pozicijata na Florenski.

Zatoa, posledniot del od ovoj esej ja poka`uva superiornosta na Pravoslavieto na Florenski nad Dionisizmot na Ni~e, potvrduvaj}i gi trite to~ki od kritikata na Ivanov i dopolnuvaj}i gi ovie to~ki so tri moi sopstveni dodatni kriticizmi. Argumentot }e primi estetska ~uvstvitelnost, {to podrazbira vklu~uvawe na na{ite eti~ki intuicii kako prisilna po~va za superiornosta na edniot nastan nad drugiot8. Otkako }e se zemat predvid a) trite elementi na kritikata na Ivanov na Ni~e, b) treba li ~ovek da potvrdi nekoj poim na pat kon trajniot li~en identitet, v) treba li ~ovek da go potvrdi tragi~noto vo `ivotot kako nesovladlivo, i g) dali ~ove~kata egzistencija ja isklu~uva mo`nosta za simvoli~no potvrduvawe na transcedentnoto, stanuva vidlivo deka eti~noto bankrostvo na dionisizmot na Ni~e dozvoluva vklu~uvawe na negovite najproniklivi strani vo Pravoslavieto na Florenski, dodeka naporedno estetski e nadminato.

1.

Sozdavaj}i nova ramka vo koja }e se sfatat estetikata i kulturata, Ni~e gi voveduva Apolon i Dionis kako simvoli na "sprotistavenost" koi predizvikuvaat estetska ekspresija vo zapadnata kultura. Ovie bogovi ozna~uvaat "dve strui" vo ~ove~koto su{testvo koi go izlo`uvaat "umerenoto ograni~uvawe" (apolonskoto), vo koe se razlikuvame sebe od vidlivite empiri~ni nastani/entiteti so koi se sudirame vo na{eto sekojdnevno sredeno i kontrolirano iskustvo, i korespondira~kiot prestanok na ova ograni~uvawe (dionisiskoto), vo koe prepoznavaweto pome|u sebstvoto i svetot (ili drugiot) is~eznuva. Vo dionisiskoto, postoi "sloboda". Toa ja poka`uva silata koja izbiva od samata priroda, vo koja "prirodnite umetni~ki probivi go dostignuvaat svoeto prvo, neposredno zadovolstvo"9. Dionisiskoto povtorno go obedinuva ~ove{tvoto so prirodata, uni{tuvaj}i gi prekumernite inhibicii na potisnuvaweto i reguliraweto, dopu{taj}i mu na ~ove~koto su{testvo produktiven dopir so negovite nezauzdani `elbi. Takvi utopiski ekspresii na amoralna ekstaza go opredeluvaat idealot na mladiot Ni~e.

Vo dionisiskoto, ~ovek go nao|a naru{eniot tek i prekumernosta na ~ove~koto u`ivawe, najdobro poka`ano vo intoksinacijata. Dionis e bog na muzikata i radosta, taa tipi~na ne-diskurzivna, ne-realisti~na umetni~ka ekspresija. Koga e soedineto so mitot - kako {to toa e vo horot na ati~kata gr~ka tragedija ili u`ivaweto na bahusoviot ditiramb - dionisiskoto vodi kon raspa|awe na individualniot identitet vo misti~nata zaednica na ~ove{tvoto i kosmosot koe Ni~e go imenuva kako "primordijalno edinstvo". Nitu apoloniskoto nitu dionisiskoto imaat "obyir kon individualnoto", bidej}i obete se sili koi proizleguvaat od prirodata so, ili bez, "posreduvawe na nekoj ~ove~ki umetnik"10. Kako del od prirodata, od imanentnoto zatvoreno bitie, ~ove~koto su{testvo im dava opredelen oblik na dionisiskata i apoloniskata sostojba na prirodata. Ni~e se povikuva na eden psevdo-istoriski prikaz koga apolonskata Grcija prv pat se sudrila so dionisiskata Grcija (razvieniot proizvod na dionisisko varvarskoto) kako na~in na legitimizirawe na dionisiskata prirodna i svojstvena realnost. Ovde, apoloniskiot Grk ja po~uvstvuval jadosuva~kata bliskost na dionisiskoto niz "~udeweto zgolemeno so dodaten u`as... za toa deka /dionisiskoto/ ne mu e tolku tu|o /nemu/ posle se, vsu{nost, deka /negovata/ apolonska svesnost samo go sokriva dionisiskiot svet od /nego/ kako pokrivalo"11. Pokraj negovoto odvratuvawe od Evripid, ovoj prikaz go poka`uva bliskiot odnos na Ni~e so prikazot izlo`en vo Bacchae, so toa podr`uvaj}i go tvrdeweto deka osobenoto dionisisko u`ivawe vo ovaa tragedija (prepivaweto, orgiite, gozbite, nasilstvoto), e prikaz na nezauzdanata aktivnost koja ~oveka go vodi kon primordijalnoto edinstvo.

Vo ovoj ran tekst na Ni~e12 (koj e sprotistaven na negovoto podocne`no odreduvawe na isklu~itelnata nadmo} na dionisiskoto), dionisiskata i apoloniskata sila ne se antagonisti~ni edna na druga, no poprvo, komplementarni. Vle~eweto i tegneweto na nivniot odnos e tvore~ki proces vo koj e sozdadena gr~kata tragedija. Bez ednoto da go dr`i drugoto vo ramnote`a, i ednata i drugata struja se poka`uvaat vo ekstremno otstapuvawe /od normalata/13. Bidej}i apoloniskoto mu e neophodno na dionisiskoto, i vice versa, tie ne se neprijateli eden na drug. Poprvo, "sokratoviot razum", neprijatelot na dionisiskoto" e toj za koj Ni~e smeta deka e osnova na sovremeniot nau~en pogled na svetot: "Celiot na{ sovremen svet e faten vo mre`ata na... najvisokiot ideal poznat /kako/ ~ovek na teorijata, opremen so silite na sfa}aweto i raboteweto vo slu`ba na naukata, ~ij arhetip i pratatko e Sokrat"14. Za Ni~e, kulturata na Sokrat e prestanok na mitot i obredot vo ime na razumot i naukata.

Ni~e ~esto se potpira na dionisisko-apoloniskata struktura za da go razlikuva svetot na individuacijata (na{iot sekojdneven svet kade razlikuvaweto na "ne{tata" funkcionira vo svrzka so principot na dovolen razlog) i onoj na primordijalnoto edinstvo (carstvoto "nadvor od" individuacijata koe e uslov za na{iot vidliv sekojdneven svet). Za Ni~e, samo niz estetskoto potopuvawe na ~ovekot vo dionisiskata su{tina na primordijalnoto edinstvo, mo`e da se postigne spasenie od stradaweto vo svetot. Vo dionisiskoto ekstati~ko u`ivawe, ~ovek ja zaborava sekoja razlika pome|u sebe i drugiot, pri~inuvaj}i go edinstvenoto avtenti~no ~ove~ko zaedni~ko iskustvo: "Peej}i i igraj}i, ~ovekot go izrazuva svoeto ~uvstvo na pripa|awe na povisoka zaednica"15. Vo kontekstot na veselbata, telesnosta, i proslavata na setilnoto u`ivawe, so eden zbor, karnevalskoto - ~ovekot se gubi sebe vo zaedni~koto iskustvo na tolpata i go transcendira univerzalnoto stradawe16. ^ove~koto su{testvo otkriva deka negovoto postoewe ne e ograni~eno na negovoto individualno iskustvo na "samoosloboduvawe", no deka site ~ove~ki su{testva ja ispituvaat ovaa potreba za osloboduvawe. Vo ova, postoi na~in na koj ~ovek mo`e da mu pobegne na osiloto na neminovnoto kaj site ~ove~ki su{testva: smrtta i raspa|aweto. ^ovekot koj se gubi sebe vo dionisiskoto u`ivawe nao|a nov izvor na `ivot i `elba, opravduvaj}i go traeweto na `ivotot koj neminovnosta na smrtta i raspa|aweto go otkrivaat deka e bez opravduvawe. Potonuvaweto vo primordijalnoto edinstvo e u~estvo vo nekoj vid na kosmi~ka edinstvenost kade sovremeniot fragmentiran ~ove~ki atom "se gleda sebesi transformiran preku magiskoto vo satir"17.

Za Ni~e, prirodnata egzistencijalna sudbina na lu|eto e pesimizmot i o~ajot, {to se dol`i na tragi~nata `alba. Sudbinata na Ojdip e sudbina na ~ovekot - moja sudbina. Da se bide svedok na tragi~noto vo dramata, da se gleda ritualot na sebedestrukcija, e prijatno, zatoa {to se steknuva uvid vo osnovnata ~ove~ka sostojba (koja Ni~e ja gleda kako osnovna ontolo{ka sostojba na realnosta). U`ivaj}i vo gletkata na uni{tuvawe na drugiot, jas paradoksalno ostanuvam nesposoben da napravam ne{to vo vrska so neizbe`nosta na mojata sopstvena smrt i raspa|awe, dodeka sepak (nekako) ja proslavuvam smrtta na herojot: egzistencijalno sfa}am deka moeto sopstveno raspa|awe se razveseluva preku ovoj strav. Upatuvaweto na Ni~e na intoksinacija, orgii, i drugi takvi aktivnosti zna~i da se dojde do stepen na razveseluvawe vo vistinskoto samoraspa|awe, zatoa {to vo ovie telesni akti na{ite odvoeni, individualizirani sebstva se otsustni18.

Tragi~noto e ona {to nao|a ekspresija vo dionisiskiot mit i muzikata na gr~kata tragedija i himni~niot ditiramb19. Za Ni~e, dramskata izvedba na ati~kata tragedija, amalgamot na nejzinata muzika i mitovi, i dava izraz na nezauzdanata dionisiska tenzija so apoloniskiot red. Niz u~estvoto vo dramata, nie go gledame tragi~noto, go ~uvstvuvame, go pregrnuvame. Toa obezbeduva nekoj opredelen oblik na skrieno primordijalno edinstvo vo koe e tragi~niot {epot: oblik na bezobli~noto. Koga ovoj obred e zatruen so prisustvoto na Sokratoviot Razum, kako kaj Evripid, dezintegracijata na negovata dlabina e obezbedena, "izvesno e deka prvoto dejstvo koe strujata na Sokrat imala cel da go postigne bilo dezintegracija na dionisiskata tragedija"20. Logikata na Sokrat ne mo`e da ja dozvoli paradoksalnata priroda na tragi~noto koe Ni~e go pretstavuva.

Ni~e vo dionisiskiot antropolo{ki (duri i kosmolo{ki) impuls go gleda spasenieto na ~ovekot od sovremenosta. Dionisiskoto zna~i da se oslobodi ~ove{tvoto od sovremenata racionalna nau~na-Sokratova-su{tina, dopu{taj}i mu da iskusi ekstati~no edinstvo so primordijalno zaedni~koto iskustvo na tragi~noto. Ovaa sloboda e predizvikana preku, i izlo`ena vo, izvedbata na dramati~niot obred - gr~kata tragedija i (pospecifi~no i primenlivo) bahusoviot ditiramb. Na ovoj na~in, impulsot vo ~ove{tvoto koj se pobunuva protiv potisnuvaweto ja osloboduva li~nosta na ~ovekot dopu{taj}i mu eden vid na kosmi~ki kulten identitet, koj go opredeluva (duri iako paradoksalno) tragi~noto, i se poka`uva sebe vo ne-diskurzivnata ritualna izvedba.

2

Vo "Misterii i obredi", Florenski poka`uva edna antropologija koja, kako onaa na Ni~e, e sostavena od dve sili. Me|utoa, sprotivno na Ni~e, Florenski smeta deka ovaa antropologija e bezna~ajna odvoena od "osnovnite koncepti na patristi~kata teologija"21. Toj zboruva za izvesni "elementarni principi" vo ~ove~koto su{testvo; od koj eden, titanskiot, dominira vo "Misterii i obredi":

/Ovoj princip/ e po~etokot na raspa|aweto. Toj se narekuva dionisiski princip. Pretpo~itam da go nare~am poprecizno, ili vo najmala raka pomalku dvosmisleno, titanski princip. "Titansko" zna~i ona {to izrasnalo od zemjata; Titanite bile plod na Geja, zemjata. Ona {to izrasnuva od zemjata e emanacija, izblik na nejzinata su{tina. Ottuka, toa e neli~nosno. Toa `adnee ve~no, pritiska ve~no, se buni ve~no22.

Ni~e ja spodeluva ovaa aluzija za Titanite vo svojata diskusija za dionisiskoto. Ako apolonskiot Grk go primi Dionis, toj mora "da go sru{i carstvoto na Titanite... i, primenuvaj}i silni zabludi i intezivno prijatni iluzii, da postigne pobeda nad zastra{uva~ko dlabokiot pogled na svetot i najakutnata ~uvstvitelnost za stradaweto"23. Vsu{nost, apoloniskiot Grk ja ~uvstvuva "posledicata koja e pri~ineta od dionisiskoto kako 'titanska' i 'varvarska', ... /nesposoben/ od sebe da go skrie faktot deka toj isto taka, /e/ vnatre{no povrzan so tie porazeni Titani i heroi"24. Davaj}i gi ovie aluzii, Ni~e navidum preminuva preku koristeweto na "titanskoto" kaj Florenski koga uka`uva na antropolo{kata sila na predizvikot.

Sprotivno na vidlivata (post-Ni~eanska?) intuicija, kaj Florenski e jasno deka "titanskoto po sebe ne e gre{no tuku dobro: toa e sila na `ivotot, toa e samoto bitie"25. Titanskoto mo`e da go odvede ~ovek vo grev, no ne sekoga{. Dobrinata se ostvaruva preku istiot impuls, zatoa {to titanskoto e "potencija na sekoja aktivnost... nad dobroto i zloto". Sekoj obid ~ove{tvoto da se spasi od titanskoto e obid ~ove{tvoto da se odvoi od samoto bitie. Bidej}i, toa ne e samo silata na grevot, tuku i silata na samiot ~ove~ki `ivot, problemati~no e da se bara negovo uni{tuvawe26.

Na ovoj na~in, silata na predizvikot se izrazuva vo kontekstot na Pavle koj se odnesuva na nadminuvaweto na zakonot koj nalaga neophodnost - navidum nesovladlivite barawa na zakonot na grevot i smrtta (Rim. 7, 23; Gal. 3, 23). Titanskoto kaj Florenski e smesteno vo pogolema dualisti~ka {ema koja toj ja locira vo patristi~kata teologija. Vo svojata su{tina, titanskoto "e pritisok i borba protiv granicite", osobeno, granicite na nomos-ot27. Sli~no na apoloniskoto kaj Ni~e, principot na nomos-ot dejstvuva protiv titanskoto koe povratno go intenzivira kopne`ot po bezgrani~noto taka kako {to toa e manifestirano vo estetskiot ritualen izraz. Me|utoa, sprotivno na Ni~e, dualisti~nite principi na Florenski analogno se povrzani so mno{tvo na drugi antropolo{ki dualiteti28, ~ija totalnost opfa}a antropolo{ki, epistemolo{ki, metafizi~ki, i teolo{ki dimenzii. Dodeka vo Boga postoi harmonija pome|u ovie polariteti29, na padnatoto ograni~eno ~ove{tvo mu nedostasuva takva sre}a. Obata principi baraat beskone~na manifestacija, pa taka nivnata harmonija ne mo`e da se otstvari vo nekoe vzaemno ograni~uvawe. Poprvo, niz "vzaemnoto prifa}awe na nivnata neuslovena vistina" ova e edinstveno ostvarlivo koga "tie }e ja istro{at svojata beskone~na potencija vo sopstvenite apsolutni granici"30. Vo estetetskata veli~estvenost koja ja zamatuva paradigmata na Ni~e (kaj koj apoloniskoto i dionisiskoto se samo vo vzaemna bitka odnapred raduvaj}i se na kosmosot na imanentniot kraj), Florenski im gi dopu{ta na titanskoto i nomos-ot nivnite soodvetni teloi vo transcedentniot Bog31.

Vo negoviot obid da mu se obrne na fragmentiraniot individualec na sovremenosta, Florenski go postavuva kultot kako neophodna sostojba na samosvest; ona {to individualecot smeta deka e vistina za bitieto e vidlivo vo mre`ata na zna~ewe dadena na individualecot preku kultot od koj toj ja izvlekuva svojata egzistencija. Sovremenosta zaboravila deka kulturata re~isi sekoga{ svojata osnova ja ima vo kultot. Za Florenski "sekoja kultura e celishoden i silno povrzan sistem na sredstva za ostvaruvawe i razotkrivawe na izvesni vrednosti zemeni kako osnovni i neusloveni; so drugi zborovi, taa mu slu`i na izvesen objekt na vera32". Primordijalnata sfera na kultot e tamu kade uslovite se izdignati do normi, bidej}i samo vo ovaa sfera individualecot ja poseduva izvornata smisla. Sli~no kako primordijalnoto edinstvo na Ni~e, kultot na Florenski e carstvoto na vistinskoto i potencijalno preobrazuvawe. Sepak, dodeka za Ni~e redot se preobrazuva vo nered, samoidentitetot vo ne-samoidentitet, i sakralnoto vo profano, kultot na Florenski go preobrazuva profanoto vo sakralno, slu~ajnoto vo celishodno, subjektivnoto vo objektivno, i ~ove~koto vo Bo`estveno33. Na ovoj na~in, kultot ja hrani titanskata sila, isto kako {to primordijalnoto edinstvo na Ni~e go pottiknuva dionisiskoto iskustvo (i pokraj nivnata estetsko zna~ajna eti~ka polarnost).

Za pravilno da se sfati bele{kata na Florenski za tragi~noto, ~ovek mora soodvetno da ja sfati negovata dualisti~na struktura spomnata pogore i odnosot na ovaa struktura so kultot. Sekoga{ koga postoi antagonizam pome|u eden od dvata polovi na antinomiite na Florenski, se slu~uva tragi~noto: "tragedijata vo ~ove~kata egzistencija doa|a od konfliktot pome|u ovie dve vistini /t.e. vistinata na bitieto i vistinata na smislata (zna~eweto)/, i mo`e da se re{i samo toga{ koga dvete koincidiraat vo 'apsolutnata konkretnost na kultot'"34. Florenski odbira pogoden primer za negovoto predavawe koj jasno se obrnuva kon tragi~noto: himni~na fraza od Pravoslavnata pogrebna slu`ba - Od na{ata zaupokoena taga da ti zapeeme: Aliluja. Sprotivno na tvrdeweto na Ni~e deka dionisiskoto zasituvawe doa|a so razvedruvawe na raspadlivosta na ~ovekot, Florenski tvrdi deka "krajnata, ne~ove~na, nepreobrazena temnina na o~ajot stanuva ~ove~na koga e osvetlena i preobrazena, koga postanuva izgora za slava na Sevi{niot35". Ako Ni~e dava odgovor na tragi~noto od to~ka na gledawe na poni`ena li~nost, Florenski nao|a odgovor koj go izdignuva ~ove{tvoto od poni`uvaweto kon prekrasnata nade`. Namesto da go potvrduva bremeto na tragi~noto, Florenski traga kako da ne "rastovari nas kako individualci", osloboduvaj}i ne, lekuvaj}i ne, osvetluvaj}i ja na{ata te`ina; bidej}i "kultot ja pobuduva tagata vo nas, i so toa ne vozdignuva vo na{ata taga, do nivoto na idealno ~ove{tvo, do onaa ~ove~ka priroda sozdadena spored podobieto na Hrista, i na toj na~in, ja prenesuva na{ata taga na ^istoto ^ove{tvo, na Sinot na ^ovekot". Mitot na Pravoslavniot kult e nerazre{livo vrzan so negovite obredi, kade obete go obrnuvaat tragi~noto pokreativno i ednostavno povkusno otkolku naracijata na Ni~e36. Prikaznata za nemoralnoto u`ivawe na Dionis kako spasitelno razbivawe na zakonot - trajnata iluzija koja ja narekuvame "realnost" e predizvikana od prikaznata za Voskresenieto  kade {to smrtta e "pregazena" so smrt i dijalektikata e nadminata: konfliktot ovde e transcendiran preku antinomi~noto edinstvo. Ironi~no, iako nivnite prikazni se postaveni na najgolem kontrast vo eti~koto usvojuvawe, i Ni~e i Florenski poka`uvaat deka li~nata taga vo tragi~noto e vozdignata i vozvi{ena do objektivnost i zaedni~kiot identitet, so pomo{ na {to individualecot e prinuden da "turka ponatamu".

Vo obredot Florenski transcedentnata sodr`ina na kultot ja gleda kako dopirliva. Florenski smeta deka Pravoslavnata liturgiska praksa e kanal niz koj kultot go manifestira celokupniot spektrum na ~ove~ko iskustvo. Vo obredot, "orudijata" na kultot se manifestiraat sebe vo nivnata antinomi~na su{tina, ednovremeno i kako sveti i kako profani37. Samata su{tina na simvolot se otkriva vo obredot na kultot. Obredot go obezbeduva poleto vo koe simvolot e potpolno projaven; tamu kade ~ovek otkriva davawe koe e pogolemo od ona {to samoto e, prestavuvaj}i go vo sebe ona {to samoto ne e, ona koe e pogolemo od nego, dodeka sepak antinomi~no ostanuvaj}i toa {to e. Simvolot e su{tina, energija koja e pome{ana so energijata na druga su{tina povredna vo dadeniot respekt, i koja poradi toa ja usvojuva ovaa druga su{tina vo sebe38. Simvoli~nata priroda na obredot se zabele`uva estetski, dodeka formalnata logika i ~isto induktivnoto mislewe proma{uvaat da ja usvojat dlabo~inata na antinomi~noto sfa}awe. Dodeka dionisiskiot vozlet na setilnoto u`ivawe vodi "kon gore i vo vozdu{nite viso~ini" kade ~ovek "se ~uvstvuva sebe kako bog" koj se dvi`i vo ekstazata i prefinetosta na paganskiot /varvarski/ standard, liturgiskiot vozlet vodi u{te podaleku: do transcedentniot svet na antinomi~noto re{enie koe simvoli~no se manifestira vo obredot na kultot. Takviot obred na ~ove~koto sekojdnevie mu soop{tuva estetska ~uvstvitelnost koja e zasilena preku Vistinata (a-letheia razotkriena niz nous-ot) i Dobrinata40. Ovde Pravoslavieto na Florenski jasno go nadminuva dionisizmot na Ni~e. Bidej}i, dodeka Ni~e mora da ne uveri deka Vistinata i Dobrinata se iluzii izvedeni od kulturata na Sokrat, Florenski go osiguruva nivnoto davawe zacvrstuvaj}i ja nivnata ekvi-primordijalnost vo mre`ata na smislata /zna~eweto/ i praksata na kultot.

Kratko re~eno, Florenski go gleda spasenieto od sovremenosta vo Pravoslavniot kult kako {to toj se izrazuva sebe vo liturgiskiot obred. Kako {emata na Ni~e, toj ne osloboduva od racionalno nau~nata sklonost na sovremenosta, no, nasproti Ni~e, go pravi toa lociraj}i ja isto{tenosta na nagonite na titanskoto i nomos-ot vo Bo`estvenoto "sum" i smisla. Na ovoj na~in, kultot obezbeduva `iv izraz na zna~eweto koe mu soop{tuva davawe na tragi~niot i titanskiot nagon. Za Florenski, Pravoslavnata liturgi~na praksa e taa koja ne samo najdobro, tuku i najneposredno, go otkriva estetskoto iskustvo na simvolot vo ~ove~kata egzistencija kade i imanentnata i transcedentnata egzistencija e potvrdena niz orudieto na antinomi~niot simvol.

3

Analizata na Ivanov na dionisizmot na Ni~e e kritika odvnatre: Ni~e ovde se smeta deka ne gi razbral sopstvenite dionisiski na~ala. Bidej}i Ivanov ja izvlekuva su{tinata od korpusot na Ni~e, vo koj Dionis ja obrabotuva po~vata za Pravoslavieto, obete se fundamentalno srodni na na~in koj go pravi Ni~e pogoden za hristijanstvoto i pokraj nego samiot41. Dodeka to~no go otkriva osloboduvaweto vo Dionis, Ni~e sepak, otstapuva od potpolnoto prisvojuvawe na ona {to Dionis go otkriva, ignoriraj}i ja polnotijata na ona {to kosmi~kiot kulten identitet go povlekuva so sebe i toa kako toj krajno go osmisluva tragi~noto niz u~estvo vo obredot. Zna~i, Ivanov go obezbeduva prviot element na kritikata na ovoj esej protiv Ni~e i podr{ka za Florenski: "Tragi~nata vina na Ni~e le`i vo negovoto neveruvawe vo boga koj samiot toj mu go otkril na sovremeniot svet"42.

Eti~kata supstancija na kritikata na Ivanov postignuva motivacija za favorizirawe na Pravoslavieto na Florenski pred dionisizmot na Ni~e. Koga gi vrednuva {emite na Ni~e i Florenski spored kriteriumot na toa kako silata nasproti ograni~uvaweto se istro{uva, trite konstituenti vo obete nivni {emi stanuvaat eti~ki relevantni. Prvo, koga se zafa}a so temata na sovremeniot identitet kako "individualen", primordijalnoto edinstvo na Ni~e i kultot na Florenski poka`uvaat korelativno procenuvawe na idejata za li~niot identitet, t.e., sebstvoto. Florenski go prisvojuva ona {to smeta deka e tradicionalna patristi~ka pozicija, vsu{nost, deka va`nosta na vremenoto sebstvo pred Boga e imperativ za eti~ko deluvawe, duri i ako ova kone~no sebstvo ostanuva istisnato i nadminato od svojata `elba da bide preobrazeno spored likot na beskone~niot Bog. Vtoro, koga se zafa}aat so temata na tragi~noto vo ~ove~koto postoewe, Ni~e i Florenski se razlikuvaat vo pogled na toa dali tragi~noto treba da bide potvrdeno kako osloboduva~ko. Prestavuvaweto na Florenski tvrdi deka tragi~noto neophodno mora da bide preobrazeno, a ne ohrabreno niz opivaweto i razvratot; samo preobrazeniot `ivot, koj pobeduva, i zatoa e sloboden od sekoj tragi~en ostatok, e osloboduva~ki. Najposle, predlagaj}i nekoj oblik na obred kako pole na edinstvo i odluka za sekoja od drugite pretstaveni temi, obata misliteli se razlikuvaat vo pogled na toa dali ~ove~koto postoewe ja isklu~uva mo`nosta za potvrduvawe na transcedentnoto. Ovaa tema, vo su{tina, go voveduva tvrdeweto na Florenski deka dadenosta na realnosta ja so~inuva simvoli~nata sredba so transcedentnoto, {to se razlikuva od privle~nosta na prirodata kaj Ni~e koja e zatvorena vo imanencija43.

Vo sekoja od gorespomnatite strani, vidlivo e deka eti~koto bankrotstvo na dionisizmot na Ni~e dozvoluva vklu~uvawe na najzna~ajnite uvidi vo Pravoslavieto na Florenski, dodeka vo isto vreme, e nadminato od nego estetski. Na krajot, prestavuvaweto na Florenski e poestetski privle~no {to se dol`i na negovoto inkorporirawe na eti~kata dadenost na ~ove~koto postoewe44.

Tri argumenti vo kritikata na Ivanov na Ni~e ja podr`uvaat nadmo}ta na pravoslavnata paradigma na Florenski. Prvo, Ivanov uka`uva deka Ni~e na krajot (vo godinite koi sledat po Tragedijata) }e ja naglasuva ~istata subjektivnost na sekoja vistina, deka "avtonomnosta na subjektivnata vistina, vistinata na vnatre{nata volja, mo`e da go negira se ona {to e potvrdeno kako objektivna zadol`itelna vistina"45. Me|utoa, takviot pogled e daleku od anti-religioznata pozicija po koja traga Ni~e. Edinstvenoto sredstvo za potvrduvawe na li~niot identitet nad obi~noto "Jas" e verata, konkretna religiozna dimenzija na ~ove~koto postoewe. U~estvoto vo kultniot obred gi obezbeduva uslovite za do`ivuvawe na gubewe na sebstvoto. Smetaj}i deka celata vistina e rezultat na voljata, Ni~e ja zapazuva tragata na kultnoto ne-sebstvo kako nekoj oblik na sebstvo (t.e. kako mesto na izraz na voljata). Takvoto dejstvo na zapazuvawe e manifestacija na vera koja Ni~e podocna }e ja karakterizira kako produkt na ropski mentalitet. Pravoslavieto na Florenski ja prifa}a neophodnosta na kultno preobrazenoto sebstvo vo vremetraeweto, inkorporiraj}i ja takvata neophodnost vo svojot mythos kako sebstvo otsega pa natamu odgovorno pred Boga. Ni~e, od druga strana, e ostaven so neiscrpnata zada~a na perspektivizmot, kade sebstvoto na verata (koe propu{ta da bide otstvareno kako pretpostavka vo dionisiskiot mythos na Ni~e) mora da go odr`i svoeto de-centrirano raspa|awe skokaj}i od perspektiva vo perspektiva vo zatvorenosta na imanencijata.

Idejata za odgovornost vodi kon vtorata to~ka. Dionisizmot na Ni~e posledovatelno }e vodi kon (aksiolo{ki) povik za `ivot nad dobroto i zloto. Ivanov misli deka ova "koncidira so principot na svetost i misti~na sloboda, taka kako {to hristijanskata etika go izrazuva toa prefrlaj}i go moralniot kriterium od empiri~niot svet vo carstvoto na noeti~kata volja"46. Hristijanskata etika ovde (to~no) e sfatena kako sosema razli~na od konkretizira~kite etiki na zakoni i direktivi koi gi presleduvaat apstraktnite metafizi~ari (kako Kant ili Mil). Noeti~kata volja e proizvod na kultnata sredba so transcedentnoto, so koja sebstvoto go opredeluva svojot vremenski eti~ki identitet preku pokoruvawe na transcedentnoto koe prethodi i na refleksivnoto razmisluvawe i egzistencijalno posreduva preku kultot. Povtorno, "proizvolnata aplikacija i tolkuvawe" na Ni~e na "su{tinski misti~nite" egzistencijalni sredbi so nametnatite "anti-religiozni" kategorii go obrnuvaat Ni~e vo "teomahist" koj "go otfrla dionisiskoto kako vo prilog na opredelenoto i ne-dionisisko {to"47. Ottuka, ako Ni~e smeta deka dionisiskoto raspa|awe na sebstvoto e oblik na bezobli~nost, od kade doa|a negoviot povik "za formulite 'nad /preku/ objektivnata vistina' i 'nad dobroto i zloto' /koj toj smeta deka se/ 'vo soglasnost so kakvo i da bilo umno`uvawe na `ivotot na vidovite'"?48

Povikuvaweto na Ivanov na zaludenosta na Ni~e so ~ove~kite "vidovi" (termin koj nosi imanentna zatvorenost, ottuka go razotkriva privilegiraweto na Ni~e na sovremeniot scientizam i humanizam, t.e. sokratoviot razum od koj toj navodno se gadi) vodi kon kone~niot argument {to ovoj esej saka da go izvle~e od kritikata na Ivanov: "Ni~e te{ko deka ja oslobodil voljata od okovite na nadvore{nata dol`nost koga povtorno ja pot~inil na nadmo}nosta na izvesna op{ta norma: biolo{kiot imperativ". Tragaj}i da ja za~uva sovremenata metafizika od imanentnata zatvorenost, Ni~e propu{ta da postigne osloboduvawe koe dionisiskiot kult go sodr`i vo svojata su{tinska potencijalnost. Semeto na transcedentnoto vo dionisiskiot obred koj se ostvaruva vo Pravoslavnata Liturgija mora da se hrani, poprvo otkolku namerno da se zamagluva i krie {to se dol`i na anti-religioznata svoevolnost, ako problemot na sovremenata individualnost vistinski treba da bide nadminat49. Ako, kako {to Ni~e }e tvrdi vo Geneologija na moralot, dionisiskiot instikt e ko-ekstenziven so eti~koto postoewe na "ptica grablivka", toga{ prangite na sovremenata individualnost ednostavno }e bidat zameneti so onie na biolo{kata neophodnost. Strastite na biolo{kata imanencija neophodno vladeat i voljata e ostavena samo da simulira sloboda.

Site ovie tri kritiki na Ivanov mo`e da se sumiraat vaka:

Ni~e pravi da sme vo kavga /da se raspravame/ so samo-o~igledni vistini, ne za da gi zameni so drugi koi se duri poo~igledni za duhovniot pogled, tuku so cel vo nas da sozdade ogni{te na slepo protivewe na silite koi ne pritiskaat, protivewe koe toj go gleda kako faktor {to ja potpomaga evolucijata na ~ove~kata rasa. Ovoj celebralen i prepreden kvalitet radikalno ja potkopuva negovata prvobitna intuicija i vdahoven instikt50.

Dodeka to~no go otkriva semeto na osloboduvawe vo Dionis, Ni~e propu{ta da ja naglasi ulogata na transcedentnoto koe go nosi pred-sovremeniot obred. Na ovoj na~in, Ni~e go proma{uva potpolnoto usvojuvawe na ona {to dionisiskiot obred mo`e da go otkrie (vo vodeweto na ~oveka kon svojot telos vo pravoslavniot obred) i ja ignorira polnotijata na ona {to kosmi~kiot kulten identitet ja nalo`uva (eti~ko vremenski identitet). Pravej}i taka, toj propu{ta da ja utvrdi ubeduva~kata podgotvitelna ramka vo koja }e go osmisli tragi~noto niz obredot na kultot.

Dopolnitelnite tvrdewa mo`at da gi dopolnat onie izvle~eni od strana na Ivanov dosega, so toa prodol`uvaj}i go slu~ajot za {emata na Florenski. Apsorpcijata na li~niot identitet vo primordijalnoto edinstvo li{eno od sebstva kaj Ni~e go vlo{uva eti~kiot nedostatok na negovata {ema. Gubitokot na sebstvoto koe se do`ivuva niz opiva~koto u`ivawe i ne~istite proslavi e ekspliciten gubitok na eti~koto sebstvo. Bo`emnata amoralnost na Ni~e jasno e povik za nemoralnost. Toj go kombinira ovoj vid na gubitok na sebstvoto vo kritika na idejata za ednostavno sebstvo. Kako kriti~ar na Prosvetitelstvoto, Ni~e ja napa|a idejata za teorisko sebstvo, izveduvaj}i go na svetlina do`ivuvaweto na opienosta. Vo takva sostojba, teoriski postavenoto "sebstvo" (objektiviranoto "jas mislam" na nau~nata sovremenost) ne e so~uvano, tuku poprvo zameneto so gotovo u~estvo vo nemoralnata ekstaza. Obidot na Ni~e e da go poka`e sebstvoto kako nastan koj e sprotistaven na su{tinata.

Me|utoa, Florenski }e se soglasi so kritikata na Ni~e na objektiviranoto teorisko (t.e. filosofski konstruirano) sebstvo. Sepak, toj }e go stori toa, istovremeno zadr`uvaj}i ja intuicijata deka ne{to preostanuva - ipostasniot identitet koj sekoga{ ja razotkriva eti~kata odgovornost. Florenski ja zavr{uva "Misterii i Obredi" na antinomi~en na~in, tvrdej}i deka {tom sebstvoto (sostaveno od silite i na titanskoto i na nomos-ot) }e go poznae svoeto osiroma{uvawe vo "Smislata nad sekoja smisla" niz kultnata aktivnost na obredot, nemu vedna{ naporedno mu e dadena i pobeda i poraz. Doa|ame do sfa}aweto deka sebstvoto koe sme go prisvoile kako nekoj vid na su{tina koja go zasnovuva identitetot na ne~ie sebstvo, moeto sebstvo, vo realnosta e samo kostur na ne{to mnogu pokompleksno.

[emata na Florenski go pretstavuva sebstvoto koe pove}e se krie otkolku {to se otkriva i ne svrtuva sprema pobogata realnost. Kako {to zabele`uva Ivanov, Pravoslavieto proizveduva du{a "koja se gubi sebe za da se stekne sebesi nadvor od sebe"51. Silite i na titanskoto i na nomos-ot ja nosat mnogubrojnosta i kontradiktornosta na sebstvoto koe ostanuva rasprskano koga ovie pottici se polarizirani, no i spoeni vo ostatokot koga toa e obedineto niz kultnoto posreduvawe na transcedentnoto. Vo kultot, ~ove~koto su{testvo se gleda vo kontekstot na raznoobraznata sredba na sebstvoto i transcedentnoto. Ovde, ipostasniot identitet e razotkrien kako kulten simvol niz koj transcedentnoto se pretstavuva - nie sme "organi na kultot". Sebstvoto e obraz i podobie na Boga, izmesteno i nadminato od svojata `elba da bide privle~eno sprema svojot Prototip. Eksplicitna vo svojot opis kako "obraz i podobie", kako sebstvo-pred-Boga, e negovata eti~ka odgovornost, so toa prestavuvaj}i prikaz na sebstvoto koe odedna{ e bleskavo i sovesno. Sebstvoto, takvo kakvo {to e razotkrieno vo kultot, e otvorenost pred transcedentnata Vistina, Dobrina, i Ubavina. Dodeka {emata na Florenski go potvrduva vremeniot identitet koj e i ubav i eti~en, Ni~e go negira sekoj identitet (osven, mo`ebi, za volja za mo} koja toj podocna }e ja razvie), gledaj}i go kako iluzija na koja, spored toa, ne mo`e da i se pripi{at ni ubavinata ni dobrinata.

Za obata, Ni~e i Florenski, tragi~nata bolka na ~ove~koto postoewe ne mo`e da se protolkuva kako pri~ina za omraza na toa postoewe. Obata se sosredoto~eni na afirmacijata na `ivotot, ne na negovo poreknuvawe52. Me|utoa, so Ni~e tragi~noto ne mora da se procenuva negativno. Proslavuvaweto na ova, paradoksalno, nesposobnosta da se stori ne{to okolu neizbe`nosta na ~ove~kata smrt i raspa|awe, vsu{nost, e ~udno potvrduvawe na tragi~noto. [emata na Florenski dozvoluva kritika na tragi~noto za da ja potvrdi najgolemata potencijalnost na `ivotot. Takvata potencijalnost se osu{testvuva vo Pravoslavnoto kultno dejstvo. @ivotot, kako spasen niz Hrista vo Voskresenieto, e `ivot koj Bo`estvenata Liturgija go objavuva kako takov koj go nadminuva tragi~noto, so koj `ivotot na ne~istite dionisiski veselbi na Ni~e blednee koga }e se sporedi. Za Florenski, Pravoslavieto e tkivo vo koe negovata {ema na kult-tragi~no-obred e sotkaena: tragi~niot element na `ivotot, stravot na ~ovekot od raspa|aweto i smrtta, e preobrazen so tvrdeweto deka Smrtta e "pregazena" so Hristovata smrt. Kako {to Florenski postojano povtoruvaj}i zabele`uva, na{ata pogrebna ta`alka ovde e preobrazena vo pesnata Aliluja. Na ovoj na~in, sekoja afirmacija na dionisiskiot "`ivot" ne e ni{to pomalku od nemir na samiot `ivot, se pod maskata na osloboduva~kata sloboda.

Meriloto na Ni~e za procenuvaweto na negovata {ema e nejzinata harmonija so "prirodata". Ako ima aspekt na vistina ili dobrina vo dionisizmot na Ni~e, toj mora da bide odmeren nasproti ova merilo53. Kako {to Ivanov ve}e potvrdno poka`a, definicijata na Ni~e za prirodata ironi~no e obrazuvana od samiot toj nau~en, post-prosvetitelski, mentalitet na kogo toj se potsmeva. Prirodata e taa koja e opredelena samo od svojata imanentnost; nejzinata totalnost e otvorena za istra`uvaweto na ~ove~kite su{testva. [emata na Ni~e e zatvorena: raskinuvaweto na "prirodniot" poredok i posledovatelnoto restruktuirawe na istite ovie par~iwa vo celina povtorno, e modelirano spored samiot Dionis. Za Ni~e, mo`eme samo da go raskineme ona {to e dadeno vo prirodata i da go rekonstruirame vo granicite na istata priroda. Na ovoj na~in, sekoj simvol koj simulira deka e transcedenten e imaginarna konstrukcija, ednostavno sostavena so vnesuvawe snabdeno vo imanentnosta.

Takviot prikaz propu{ta da podr`i edna od najpo~ituvanite pretpostavki na Ni~e: deka prirodata e nesposobna da obezbedi kakva i da e smisla bez ~ove~kiot posrednik da vovede takva smisla. Ottuka, prirodata ne se prestavuva sebe nitu kako ~isto imanentna pojava nitu kako imanentno-transcedenten amalgam (simvol). Sekoj prikaz na prirodata sekoga{ }e bide obrazuvan i formuliran vo nekoj paradigmati~en mythos, i obredot e toj koj go utvrduva ovoj mythos vo ~ove~kata izvedba. Povtorno, duri i ako (~ovek mora da se izrazi, osobeno ako) pozitivisti~kata paradigma na Ni~e e odobrena, se javuva pra{aweto: zo{to da se izbere {emata na Ni~e pred onaa na Florenski? Zo{to da se izveduva obred koj podr`uva pomalku eti~en, i ottuka pomalku razumen, prikaz na ~ove~kata realnost? [emata na Ni~e ja naglasuva vrednosta na dionisiskiot obred, potvrduvaj}i ja paganskata paradigma za (ne)moralnosta, so {to tragi~noto e potvrdeno. Florenski go vrednuva Pravoslavniot liturgi~en obred kako kontra-paradigma na takviot nered kade `ivotot eti~ki se procenuva vo svojot preobrazen, t.e. spasen, na~in na agape. Namesto raskinuvawe i rekonstruirawe na imanentniot poredok, Florenski ja objavuva Pravoslavnata kerigma (propoved) koja go raskinuva imanentniot poredok (kako {to sovremenosta go sfa}a toa) za da go potopi so transcedencija - prikaz za toa za {to toj bilo namereno da bide, ne toa {to e preku nekoja vidliva i ladna neophodnost. Voplotuvaweto na Hrista ja otkriva prirodata kako simvoli~na - spored toa, pojavnost koja ne upatuva kon Onoj Koj ja izvel /sozdal/ celata pojavnost, dodeka konsupstancijalno se soedinil Sebe so nea niz kenozata /ponizuvaweto/. Kako {to se gleda i vo ednata i vo drugata {ema, i Ni~e i Florenski }e se soglasat deka postoeweto i prirodata se ve~no opravdani samo vo nivnata estetska dadenost54. No dodeka Ni~e traga da ja odvoi ubavinata od vistinata i dobrinata, Florenski gi usvojuva site tri kako koekstenzivni i sposobni da ne privle~at sprema Onoj vo Kogo site tri se obedineti, t.e. sprema "Apsolutnata to~ka na religiozniot `ivot, apsolutnata konkretnost na kultot" - Bog otkrien vo Isusa Hrista.